Momo in sivi strici, ki kradejo čas

Jutro je, sivo, mokro, temačno. Počasi se beli dan.
Bolnica je umita, preoblečena, počasi nameščena v položaj, ki bo dovolj udoben, da bo v njem lahko preležala nekaj ur.
Hana bolni gospe še namaže pekoča usta. Ko se bo pekoča bolečina ublažila, bo lažje pila. Čaj je pripravljen, ravnokar skuhan. Posebej za gospo.
Hana ne ve, od kod, toda naenkrat se ji utrne misel, da bi bolni gospe govorila o Momo. O deklici Momo, ki je premagala sive gospode, ki so ljudem kradli čas. Tako so potem ljudje spet imeli čas!
Hana dobro vidi, kako se gospa ob imenu Momo nasmehne. Ja, pozna Momo, samo knjige pa ni brala, pravi.
"Povem še kaj?"vpraša Hana.
"Povejte!" reče bolnica.
Hana sledi navdihu in gospe reče: "Momo je imela želvo Kasiopejo. Kasiopeja je Momo pomagala najti zatočišče zanjo, ko je bila v nevarnosti. Pomagala ji je najti pravo pot, da je potem rešila sebe in svet sivih gospodov. Hodila je počasi, a vztrajno. In Momo je morala samo hoditi za Kasiopejo. Kasiopeja je natančno vedela, kam. Tako hodimo tudi ljudje, počasi, vztrajno ... da pridemo na cilj."
Hana je natančno videla, kako so se bolničina usta razširila v nasmeh.
Nikoli doslej je še ni začutila tako komunikativne!
Zdi se ji, da je bolničina duša razprta kot cvet v rahlem vetru ... da čaka na sončne žarke.
Kaj naj ji še reče ob tem? Čuti, da je gospa v pričakovanju ... nekje v ozadju čuti njeno hudomušnost, njeno živost ... če le ni bolezen vsega tega ugonobila ...?
"Veste, vedno, ko vidim na nebu ozvezdje Kasiopejo, pomislim na Momo in njeno želvo!" Bolnica se spet zelo nežno nasmehne. Tako je prisotna kot redkokdaj. Vsa, z dušo. Dostikrat je prisotno predvsem bolno telo, razbolelo, nemočno, z ranami ...
"In ko opazim Kasiopejo, vedno pomislim najprej na Wikipedijo, potem pa iščem povezave v glavi in počasi preklopim na Kasiopejo."
Bolnici se usta spet razlezejo v nasmeh. Hana čuti gospejino vznemirjenost.
"Radi gledate nebo, zvezde?"
Hana čuti bolničin odziv, zanima jo vse to.
"Jaz včasih stojim pod zvezdami in občudujem in se čudim. In neverjetno se mi zdi biti delček vsega ... Pikica, ne, manj kot pikica. Pa vendar pomemben delček. In hkrati je v vsaki celici, v mikrokozmosu ves svet, vesolje. Ali ni neverjetno!"
"Ja ... In človek včasih ne ve, kaj bi, kako bi ... Včasih je tako težko ..." Bolnici začnejo teči solze.
Hana jo drži za roko.
"Ja. Ne ve, kaj bi. Ne ve, koliko bi silil skozi zid, ne more vsega. Enostavno ne more."
Gospa se zazre vanjo. Tako čist pogled ima, tako svetel je njen pogled. Po licih ji drsijo solze.
Hani se zdi, da je gospe nerodno, zaradi solz.
"Nikomur ni potrebno biti vedno močan, vedno pogumen. Vsakemu je kdaj strašno težko."
Narahlo jo poboža po licih ... narahlo ji briše solze ... A solze smejo teči. Zakaj ne bi smela bolna gospa izjokati, izkričati svoje žalosti, morda jeze, ker je tako zelo bolna?

Prihaja čas za nov korak ...? Za tistega čez?