Moji prvi slivovi cmoki :)

Ob Klavdijini objavi o slivovih cmokih sem se spomnila na to, kako sem jaz prvič kuhala slivove cmoke!

Živela sem daleč "stran od sveta" in za mnoge stvari nisem niti slišala, kje šele, da bi vedela, kaj to je. Moja mama je bila kmečka ženska, ki je držala, in to res držala, kmetijo pokonci in tako za gospodinjenje res ni imela nikoli kaj dosti časa.

Zjutraj je vstala zelo zgodaj, pozimi ob 5h ali prej, poleti že pred 4. uro. Najprej je šla v hlev molzt krave. Kdaj natančno je zakurila, niti ne vem, je pa vsak dan zakurila v krušni peči, tudi poleti, in vse se je skuhalo v njej. V štedilniku je mama zakurila le parkrat na leto, tedaj, ko so bile koline pa za cvretje krofov enkrat na leto - za pusta - in tudi jaz krofe (oz. flacate ali miške) delam samo za pusta.

Vse ostalo je skuhala v peči. Zato, ker se je kuhalo samo. Mama je zjutraj dala v peč k ognju lonec in vanj meso in vodo in še kaj in potem se je samo kuhalo celo dopoldne. No, tako je bilo le ob nedeljah, sicer mesa nismo imeli. K ognju je postavila lonec z mlekom in se je skuhalo mleko samo. Je skipelo? Ne. Vročina je bila le od strani. Se pa je včasih obesil kovter smetane čez lonec, včasih je bil čisto temen, ampak tisti, ki ga je smel pojesti, je bil ves blažen. Cufali smo se za smetano. Mleko je bilo gosto, po moje kar kondenzirano, saj je gotovo marsikdaj dolgo vrelo. Ampak mleko in kruh sta bila moja najljubša hrana - poleg sadja, ki smo ga imeli sezonsko, kolikor ga je pač bilo - vsakdanja hrana. "Daj nam danes naš vsakdanji kruh in mleko!"

Opoldne je mama dala k ognju, ki ga je ponovno oživila (zelo je šparala vžigalice, eno škatlico je imela za zelo dolgo časa) iz žerjavice, ki je tlela pod pepelom (tudi zjutraj je ponavadi uspela obuditi žerjavico) in k ognju postavila lonec s krompirjem ... Kako je kuhala makarone, niti ne vem. Tudi ponev z jajci - ponev na nogicah - je postavila zraven ognja in jajca so se sama pekla ... O, se spominjam, ko mame ni bilo doma, pa mi je ata naročil, naj "ocvrem" jajca (ja, pri nas smo jajca cvrli in ne pekli) in jaz sem potem hotela videti, kako so kaj jajca v ponvi ... pa sem jo potegnila iz peči v vesteje (vhod v peč), ampak, smola, ponev se mi je obrnila in jajca so zgrmela v pepel. Jaz sem jajca lepo ročno pobrala, na srečo so že zakrknila, in jih malo počistila kar z roko in vrgla nazaj v ponev. Ata jih je potem z užitkom in dobre volje pojedel. Po moje so bila ravno prav začinjena. :)

No, in jaz, ki sem odraščala - in poleg mame edina ženska pri hiši -, sem hotela znati kuhati. Mama je kuhala samo enostavne jedi, pri nas se nikoli ni kuhala marmelada - in se še spominjam, kdaj sem jo prvič v življenju jedla - ali pa pekli piškoti. Tudi meso se ni peklo, razen drobovja (jeter, pljuč) v ponvi. Mama me ni vabila h kuhariji, pač pa sem delala v hlevu, na njivi, v gozdu.

Jaz pa sem bila v nekaterih stvareh zelo zelo vztrajna, pa sem potem ob nedeljah začela hoditi k prvi maši ... kar je pomenilo, da sem vstala ob 3.30 in pešačila 2 uri daleč do cerkve in po maši prav toliko nazaj, da sem potem bila doma sama - in zakurila v štedilniku in začela kuhati po nasvetih kuharskih knjig ... jooooj, kako je bilo, ko sem prvič v življenju zakurila v štedilniku! Črn dim se je valil po kuhinji, jaz pa nisem vedela, da moram potegniti šubar ... da "odprem" dimnik, da bo dim potegnilo vanj! Tega nikjer ni pisalo, doma mi pa tudi niso povedali! :)

Kadar sem bila sama, sem prelistavala kuharske knjige, ki sem jih našla v mamini omari, in si izpisovala recepte, ki so se mi zdeli zanimivi. Za koliko stvari sem prvič slišala. Nisem mogla razumeti, da so v starih časih, ko so bili ja ljudje tako zelo revni, obstajali recepti za npr. čokoladni kruh. Bog ve, koliko sem bila stara, ko sem prvič jedla čokolado. Vem, da sem sadni jogurt, ko sem bila v 5. razredu. Bil je božanski! Ko sem izbirala, katere recepte si izpišem, je seveda odločalo to, katere sestavine imamo doma ... Moka, sol, mleko, jajca, sladkor ... To je pri nas ponavadi bilo. (Sicer je mama šparala pri vsem, eno vrečo sladkorja, 50 kg, smo imeli za dve leti!)

No, in tako sem nekega dne opazila recept za slivove cmoke. Ob tej besedni zvezi so se mi nabrale sline v ustih. :) Slivovi cmoki! Kaj neki je to! Sliši se pa tako imenitno. Cmoki! Cmoki? Hm, kako to izgleda?

Bom že ugotovila! Če naredim vse po receptu, bom videla, kako cmoki izgledajo!

Odločila sem se, da jih naredim, slive so ravno tedaj dozorevale.

Torej sem pripravila vse sestavine in se natančno držala navodil. Težko je vedeti, kaj pomeni, če kje piše samo na približno. Težko je vedeti "loleku", kot sem bila jaz, vsaj glede cmokov. A bila sem dovolj pogumna, da sem jih kuhala! No, testo se ni obnašalo ravno najbolje, ampak kako naj bi vedela, kako se mora. Z muko sem nekako spacala skupaj testo in skušala "obleči" vsako slivo, ampak sproti mi je razpadalo v rokah.

Kaj češ, take cmoke sem potem lepo nežno spustila v vrelo vodo, enega za drugim. V vreli vodi so razpadli do konca, slive so prosto plavale in "godlja" je potonila. Nekaj se je prilepilo za dno - pridno sem mešala, ampak vseeno je bilo dno zvišano kar za kakšen centimeter. Moji cmoki so bili še najbolj podobni močniku!

Nekako se mi je zdelo, da to ni to ... da cmoki najbrž niso taki ...

Ne spominjam se, kaj so rekli domači, ko so prišli domov, zdi se mi pa, da je bila mama kar potrpežljiva z menoj ...

No, in potem čez "mnogo let" sem šla v srednjo šolo in dve leti sem živela v internatu. Tedaj smo hodile dijakinje iz našega internata na kosilo in večerjo v restavracijo Maximarketa in tam sem prvič v življenju uživala v slivovih cmokih - takih, kot morajo biti :)