Moji državi ob prazniku!

Vzklikam svoji državi!
Vesela sem, da je samostojna! Kako se spominjam ganjenosti in sreče ob tem, ko smo se osamosvojili! Kako sem bila ponosna na našo državo!

Tale zastava je res precej scefrana (fotografija izpred neke planinske koče, ker pa ni ravno vzor, ne bom poimenovale koče), pove o tem, kako hudi vetrovi brijejo tam okrog .... ampak prav taka je tudi moja domovina ...

A dragocena je kljub temu.

Vse dobro moji domovini!

...................

Nisem pa nikoli bila kaj dosti navdušena nad tem, da smo v Evropski skupnosti. Zdi se mi, da bi bilo mnogo lepše, če bi ohranjali svojo avtarkičnost, skušali živeli bolj od svojih stvari, kolikor je le mogoče, želim si, da bi spodbujali lastne kmete za našo prehrano, da bi čim bolj gojili vse pristno slovensko.

Ali res ne bi znali živeti sami zase, preprosto, skromno, vendar ponosno in samostojno? Zavedaje se prednosti, ki jih imamo taki, kot smo, v takem prostoru, kot je naša Slovenija?

...

A ko bi tale naša Evropa pomagala biti boljši v srcu, boljši ljudje! Včasih je skupnost človeku v pomoč, da je boljši ... tako naj bi Evropa bila v pomoč posameznemu narodu ... ne pa v potuho ali pa celo, da tlači navzdol. ...

Morda pa včasih prisili posameznike k večji pravičnosti? Npr. Evropsko sodišče ...

Ne glede na vse smo vedno v prvi vrsti odgovorni sami pred seboj.

Srečno, draga Slovenija!