Hodim po pokopališču prostranem.
Hodim ... veter piha in zadiši lipa.
Tiho ob lipi dišeči obstanem,
v srcu čutim žalost.
Pogled moj počiva na trpečem
in potem navzdol zatipa:
postoj na svetih tleh moj brat
in skupaj bova našla pot
do blagoslova sprave
Vsak od nas si želi,
da njegova pot je prava.
A za življenje z brati v isti domovini ni dovolj,
da je le visokih besed polna glava,
da ljudje tulijo le svojo resnico pravo.
Potrebno je tudi čuteče srce
in topel stisk dlani in iskren objem,
potem šele rodi se resnična in globoka sprava.
Lipa zdaj diši po naši deželi vsej,
a moja duša v žalosti in upanju kipi,
po ljubezni med nami vsemi hrepeni.
Cvetovi ljubeče dišijo z mogočnih vej.
Hodim ... veter piha in zadiši lipa.
Tiho ob lipi dišeči obstanem,
v srcu čutim žalost.
Pogled moj počiva na trpečem
in potem navzdol zatipa:
postoj na svetih tleh moj brat
in skupaj bova našla pot
do blagoslova sprave
Vsak od nas si želi,
da njegova pot je prava.
A za življenje z brati v isti domovini ni dovolj,
da je le visokih besed polna glava,
da ljudje tulijo le svojo resnico pravo.
Potrebno je tudi čuteče srce
in topel stisk dlani in iskren objem,
potem šele rodi se resnična in globoka sprava.
Lipa zdaj diši po naši deželi vsej,
a moja duša v žalosti in upanju kipi,
po ljubezni med nami vsemi hrepeni.
Cvetovi ljubeče dišijo z mogočnih vej.
Močno čutim, kako je narobe zmerjati svoje nasprotnike. Pravzaprav nasprotnikov sploh ni potrebno imeti.
Dovolj je, da vemo, da smo različni, da o kakšnih stvareh popolnoma različno mislimo, jih čisto različno čutimo, a hkrati da je mnogo stvari, ki v naših srcih, v naših dušah zazvenijo enako.
Ni potrebno imeti človeka, ki misli drugače, za sovražnika.
Sama sem jih že precej slišala, "dobila" (tudi grobe in neresnične žalitve so letele name) in od kakšnih ljudi nisem sprejeta.
Dolgo nisem mogla tega razumeti.
Mi je pa posebej težko, kadar vidim, da - če že delim ljudi na naše in vaše, pa jih v resnici ne delim tako - "moji" zmerjajo druge, "vaše". Grobi izrazi in žaljivke res nikoli nikoli niso na mestu.
Mislim, da imamo vsi veliko razlogov, da smo razočarani eni nad drugimi, vendar pot, da bomo zmogli, je samo ta, da postanemo bratje oz. vsaj pošteni ljudje .... Da poiščemo tisto, kar nas v resnici druži - in da spoštljivo poskusimo govoriti o bolečinah drug drugega ... predvsem pa te bolečine priznati, dopustiti, da res so, in jih sprejeti.
Dovolj je, da vemo, da smo različni, da o kakšnih stvareh popolnoma različno mislimo, jih čisto različno čutimo, a hkrati da je mnogo stvari, ki v naših srcih, v naših dušah zazvenijo enako.
Ni potrebno imeti človeka, ki misli drugače, za sovražnika.
Sama sem jih že precej slišala, "dobila" (tudi grobe in neresnične žalitve so letele name) in od kakšnih ljudi nisem sprejeta.
Dolgo nisem mogla tega razumeti.
Mi je pa posebej težko, kadar vidim, da - če že delim ljudi na naše in vaše, pa jih v resnici ne delim tako - "moji" zmerjajo druge, "vaše". Grobi izrazi in žaljivke res nikoli nikoli niso na mestu.
Mislim, da imamo vsi veliko razlogov, da smo razočarani eni nad drugimi, vendar pot, da bomo zmogli, je samo ta, da postanemo bratje oz. vsaj pošteni ljudje .... Da poiščemo tisto, kar nas v resnici druži - in da spoštljivo poskusimo govoriti o bolečinah drug drugega ... predvsem pa te bolečine priznati, dopustiti, da res so, in jih sprejeti.
Galerija (3)
Ljudje med sebojMoja domovinaBlagor ubogim v duhu
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
