Moje mlade sanje o poroki
Pred kratkim sem pisala o poroki , zdaj bom pa še nekaj o tem.
Sicer sem poznala kakšno neporočeno mamo, ki je živela sama z otrokom, tako da mi je bilo kmalu jasno, da se vedno ne izide vse po želji ..., toda verjela in upala sem v svoje sanje.
In potem pride čas za poroko, ker raste tudi naravna želja po popolni enosti - in to pač spada v zakon. Torej je nekje meja, ko je "pametno" se poročiti, ko zveza dveh dozori tako daleč, da je čas za poroko.
Duhovno in telesno mora biti povezano, telesno naj ne bi prehitevalo duhovne vezi!
Tako gre postopoma tudi telesno, najprej le držanje za roke in poljub ... in prav tako raste tisto v srcu, tisto v duši, zaupanje duše ...
In če zorita skupaj, pride čas, ko je čas ZA VSE SKUPNO, tudi za samo dokončno spolnost! Za popolno zaupanje duše in telesa.
Narisali smo skico, kako povezanost in ljubezen vedno bolj rasteta in prinašata vedno več tega, kar sme že biti izraz ljubezni: tukaj si bom pomagala z velikostjo pisave.
se zaljubita,
se primeta za roke,
se objameta,
se poljubita ...
No, tako je bilo tedaj v skupini.
Potem sem rasla pa še malo rasla ... in se poročila ...
V mojem zakonu ni bilo same idile, kje pa. Tudi na začetku ne.
...
In spominjam se, kako sem neke sobote šla po cesti in slišala trobljenje avtov - in vedela, da se tam peljeta novoporočenca. In sem vzdihnila: Kako sta neumna!
In verjetno se bodo taka in taka obdobja vrstila, dokler bova živa.
V tem času sem mnogo spoznala.
Ugotovila sem, da hrepenimo drug po drugem in hkrati se marsikdaj v globinah svojih duš ne razumemo.
Prepričana sem, da sem s svojo poročenostjo veliko pridobila. Veliko več, kot izgubila.
In kljub vsemu, kar se je zgodilo, kar je rušilo najin zakon, kljub vsemu hudemu in težkemu v lastnem življenju še vedno verjamem v vrednost svojih mladostnih sanj.
Galerija (2)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
