Moja uboga stara punčka je bila živa!

Rada pišem!

Kdaj pa kdaj dobim kakšen silno lep odziv, ki me zelo razveseli in navduši.

Pred kratkim sem srečala eno mlado mamico, ki je pred nekaj meseci rodila ... in ko je v stiski pred porodom brskala po spletu, je naletela na neko mojo porodno zgodbo in potem je prišla na moj blog ... in rekla je, da ji je dobro delo.

Zdajle pa želim zapisati še to, kako sem najmlajšima sinovoma pred kratkim nekaj pripovedovala, nakar sta rekla, da naj postanem pisateljica in napišem "Solzice"! No, takoj sta pojasnila, da ne prav "Solzice", pač pa da naj zapišem svoje "solzice", svoje zgodbe, ki spominjajo na Vorančeve spominske zgodbice.

Seveda sem bila vesela njunih besed, otroci namreč mnogokrat ne želijo poslušati zgodb svojih staršev - mnogokrat doživljajo njihove zgodbe kot moraliziranje ali pa da tako je pač bilo včasih, danes je pa drugače.

No, in ko smo se o tem pogovarjali - bili smo ravno na sprehodu -, smo srečali sosedo. Ki je rekla, da mi mora nekaj povedati.

Takole je pripovedovala:

Sodelovala je v neki skupini otrok v šoli, kjer so šivali punčke. In ona, ki se je pripravljala na vodenje te skupine, je iskala po spletu kakšno zgodbo o punčkah.

In je našla - recimo, da po naključju (čeprav naključij ni) - mojo! Tole.

In potem je za uvod v uro prebrala mojo zgodbo.

Rekla je, da je opazila, kako so otroci živo poslušali, kako so se nasmihali ob mojih podjetnostih, kako so razumeli moj humor ... skratka, otroke je moja zgodba pritegnila. Seveda sem bila zelo vesela. Moja fanta sta potem, ko smo šli naprej, govorila, kako naj pišem knjige.

No, pa sem jima potem svojo knjigo kar pripovedovala. O svoji punčki! Seveda, kako ne bi ohranjala v spominu tega, kako sem punčko doživljala kot živo. Resnično, punčka je bila živa!

Moja punčka, dobila sem jo kakšnih 5 let stara, je kdaj padla ... in če je padla, si je prav tako potolkla kolena, kot sem si jih jaz. In sem ji z nožkom vrezala rane v kolena. Uboga punčka. Pa ne uboga zaradi mojih ureznin, pač pa, ker je padla in se je potolkla.

Ko so ji zrasli nohti - in seveda so ji rasli, jaz sem to videla! čisto zares - jih je bilo potrebno postriči! In ker mama nam ni nohtov postrigla, pač pa porezala z nožem (po moje je edine škarje mama hranila za striči blago, ko je šivala; sicer bi se "ustruple"), sem jaz svoji punčki porezala nohte ... zakaj le so ji tako hitro rasli! Ampak ker nisem znala biti zelo natančna, sem ji porezala pol prstkov ... Ampak ni druge možnosti, kot nohte porezati, saj vendar ne moreš imeti dolgih - pa četudi si punčka.

Poseben izziv je bil pa še tisti, ko ji je moj brat odstrigel šopek las ... naredil ji je napol frfru. Ne, saj ni bilo tako hudo, na čelu ji je pač manjkal del las. Šlo je predvsem za to, da se je dotikal moje punčke!

Bila sem jezna, pa kako. (Se spominjam, da sem kot majhen otrok govorila: "Huda, huda, ja ja!" Te moje besede so večkrat oponašali in se mi smejali.) Rekel je, da ji bodo lasje zrasli. Kar naprej sem jo opazovala. So že zrasli? No, pa sem slednjič videla, da so punčki res lasje zrasli. Res, videla sem! No, in potem sem sklenila, da polepšam tisti njen postranski frfru ... in poiskala sem škarje in punčko ostrigla. Ampak nisem znala zelo lepo ... ker sem odstrigla nekje preveč, sem potem popravljala še drugje ... po celi glavici in slednjič je imela frizuro na balin.

Čakala sem, da punčki zrastejo lasje, toda zdelo se mi je, da kar nočejo več rasti. Slednjič sem prišla do spoznanja, da laskov ne bo več. Moja uboga lepa punčka ... brez las! Imela je sicer lepe svetle kodre.

Jezna na brata, ker me je zapeljal, sem odrezala njegovemu gumijastemu konjičku košček repa ... potem je imel luknjico v rep :) Ampak to moji punčki še ni vrnilo las.

Pa sem šla v hlev in odstrigla našemu Bramu del grive. Imel je trde črne "lase", pa kako, žimo pač, in jaz sem sklenila prilepiti moji ubogi gologlavi punčki lase, da bo spet "lepa". Vzela sem atovo mizarsko lepilo in z njim lepo namazala glavico. Potem sem na tisto gosto belo lepila polagala črno Bramovo grivo, ampak skoraj bolj sem prilepila svoj prste kot grivo. Pa vendar je moja punčka nekaj las spet imela. Ampak ni bilo lepo, tisti sršeči črni lasje in med njimi belina lepila ... ne, to ji ni pristajalo. Pa sem ji lase ponovno odstranila. Bila je spet gole glavice. Še precej let kasneje sem skušala popraviti frizurico svoji punčki, ampak dobre rešitve nisem našla, punčka je morala "živeti" bolj ali manj gologlava ...

Le oblekce sem ji skušala narediti čimlepše, saj obleka naredi človeka - in po vseh poškodbah, ki jih je bila revica deležna, je res zaslužila vsaj lepo oblekco. :)

Prvo, ki jo je imela "ob rojstvu", bila je svetlo zelena, je strgal naš pes, Boro.

Drugo ... joj ... Moja mama je sešila iz rdečega blaga (kako lepega! še vidim vzorček pred očmi!) moji punčki zelo lepo oblekico. Z eno napako. Namreč: bila je dolga, do tal. Joj ne. Nočem, da ima punčka oblekico do tal. Že jaz sem morala nositi dolge "kitle".

In sem šla krajšat oblekco, lepo rdečo oblekco z vzorčkom.

Ampak ni mi uspelo striči naravnost. Šlo je spiralno navzgor, in striženje se je končalo ob pasu ... Punčka je imela manj kot minico. Kar seveda ni bilo spodobno. Ampak počasi sem že začela jaz šivati, enkrat mi je mama dala cel kupček pisanih cunj, raznih ostankov blaga ali zrabljenih kosov obleke. Kakšno bogastvo je to bilo!

Uboga moja punčka.

Kadar se spomnim na to, kako sem skrbela za mojo punčko (res, zelo sem skrbela zanjo ... ampak kakšno čudno sem naredila, da sem potem lahko zanjo poskrbela!) in kako sem ji povzročala poškodbe, morem razumeti tudi kakšno zelo čudno od (svojih) otrok. Ker je namreč v otrokovem razmišljanju neka posebna logika, čisto razumljiva logika ...

Enkrat sem zapisala, kako je pred precej leti moja tedaj triletna hčerka izstrigla kroge iz moje jope in mi čez precej let pojasnila dogodek, za katerega je triletna vedela reči le, da ne ve, zakaj je to naredila. Globoko v sebi je vedela, zakaj in kot velika mi je pojasnila.

Moja punčka je bila živa, tako sem jo doživljala. Tako bi se ji morale poceliti vse rane, ki jih je dobila. Pa se niso ... To sem videla šele kasneje, da se njena kolena ne pozdravijo, da ji nohtki kar ne zrastejo več ... Joj, tudi nosek si je potolkla ... kar pomeni, da sem ji pomagala, da si ga je potolkla ... ker moja punčka je bila taka kot jaz in je doživljala vse to, kar sem doživljala jaz. Imela je še veliko smolo - razbila si je tudi oko .... to se je pa zgodilo brez mene, brez mojega sodelovanja. Ampak saj tudi za ostale poškodbe jaz sploh en bi rekla, da sem jaz imela kaj pri tem ... Tako globoko iz mene je prišlo vse to ravnanje. Nisem razmišljala, da punčko morda boli, tedaj še ne ... Tedaj je šlo predvsem zato, da živi z menoj.

Morda to pove tudi njeno ime, ime ji je bilo Marija. Marija je bila zato, ker je bilo tako ime moji mali sestrici, ki se je rodila, ko sem jaz znala šele sedeti, Rodila se je in umrla. In jaz nisem imela nobene sestrice, pa sem toliko sanjala o njej! Želela sem si imeti zaveznico, verjela sem, da bi jo v sestrici imela.

Imela sem jo zelo rada, svojo malo Marijo. Punčka je bila moja edina igrača. Ampak - po moje - je nisem imela zato, da bi ostala lepa, pač pa je bila moja! Verjetno je bila za moje starše draga, ko so jo kupili, vendar mi niso nikoli očitali tega, kako sem ravnala z njo. Morda so pa čutili, kako zelo jo imam rada in da je to, kar se dogaja moji punčki, le del življenja.

Moja punčka

Pikica in Tonček