Moja punčka

Tukaj sem zapisala prvi spomin na Miklavžev obisk:

Dobila sem porcelanasto punčko! To je bilo zame izredno darilo, saj nisem imela niti ene igrače in punčka je bila mila in lepa. Majhna punčka. Pa mi jo je brat vzel iz rok, padla mu je - in zdrobila se je glava ... Upala sem, da bo ata uspel zlepiti ... a se ni dalo ...

To je bila moja prva igračka, žal sem jo že prvi dan izgubila.

Preteklo je nekaj let, mislim, da sem imela kakšnih pet let, in s starejšim bratom sva včasih gledala sosedove otroke, ki so imeli majhne gumijaste Sneguljčičine palčke pa žogo pa eno gumijasto punčko.

Pa sva sklenila, da si sama narediva igrače. Razmišljala sva, kako bi jih naredila.

Potem sva se odločila, da bodo lesene, les je doma, orodje tudi.

In sva naredila nek načrt, mislim, da sva rekla, da narediva avto ... no, brat si je želel avto, jaz bi pa punčko ... ampak sama je ne znam narediti ... torej sva začela: jaz sem držala v rokah debelo poleno, brat je vzel žago in začel žagati. Dve leti starejši brat je bil z žago prav spreten! Morda kar preveč ... Rezilo žage se je zagrizlo v moj palec, ki je bil v napoto. Vlila se je kri, tekla sem k mami, ki je prav tedaj krmila prašiče ...

Mislim, da tako sta najbrž ata in mama ugotovila, da kakšno igračo pa le potrebujeva z bratom. (Mlajši je bil verjetno po njuni oceni še premajhen.)

Oja, moji otroci pa niso brez igrač! :-)

Ata je nekega dne šel v Ljubljano in prinesel domov za brata gumijastega konjička, zame pa lepo, prelepo gumijasto punčko! Imela je svetle skravžljane lase, očke, ki so se odpirali in zapirali, majhen nosek na okroglem obrazku ... Oblečena je bila v oblekco nežno zelene barve (zanimivo, že tedaj mi ta barva ni bila všeč in tudi sedaj mi ni, za obleko ne!), obrobljena je bila s čipkami.

Na nogah je imela bele nogavičke in črne čeveljčke z vezalkami.

Prelepa punčka!

Stalno sem jo imela s seboj! Pestovala sem jo, ji dajala jesti ...

No, čeveljčkov in nogavičk kmalu nisem več našla nikjer. Oblekco ji je strgal pes.

Mama je bila tako prijazna, da je šla šivat oblekco posebej za mojo punčko! Dobro se spominjam pisanega vzročka na rdeči podlagi! Tako je moja punčka dobivala oblekco iz blaga, ki se je meni zdelo zelo lepo!

Čakala sem ob mami in ji gledala pod prste!

Oblekca je bila krasna, z rokavčki, v pasu nabrana, toda meni ni bila všeč, ker je bila dolga! Bila je punčki do tal!

Jaz sem morala imeti vedno krilo do kolen, želela sem si pa krajše, kot so imele sosedove deklice!

In sem se podjetno lotila krajšanja krilca: sklenila sem odstriči čisto malo roba. Toda preden sem prišla okrog in okrog nabranega krilca, sem bila s rezom že precej višje, kot sem začela! Potem sem skušala zravnati, a vedno znova sem prišla s škarjami previsoko. Slednjič sem nehala, ko je bila oblekca skrajšana že do pasu ...

Potem je brat punčki na čelu odstrigel nekaj las, majhen šopek, bila sem zelo jezna, brat pa je rekel, da to ni nič takega, saj lasje vendar rastejo. Vsak dan sem gledala in videla, da ji lasje res rastejo. Potem je mama mene ostrigla in jaz sem ostrigla punčko. Samo meni niso škarje nesle naravnost, tako da so bili lasje različno dolgi. Moja punčka je bila kot kakšna kokoš pozno jeseni, ko je napol brez perja.

Potem sem čakala in čakala, da lasje spet zrastejo.

Zanimivo, kako se je tedaj pri nas "negovalo" nohte! Doma smo imeli nek zelo star dolg nož, na ročaju sta bila vžgana ime in priimek maminega očeta! Bil je - nož - že toliko izrabljen, da je bilo na sredi rezilo že čisto ozko!

No, in naša mama nam je s tem nožem porezala predolge nohte. Meni je bilo strašno neprijetno, zelo me je pri tem skominalo. (Kasneje sem raje nohte preventivno pogrizla!)

No, čeprav rezanja nohtov nisem marala, sem morala poskrbeti za nohtke moje punčke, saj sem jo doživljala živo in mi je bilo popolnoma jasno, da ji nohti rastejo. Jaz sem to seveda videla! Vzela sem tisti veliki nož z imenom maminega očeta in porezala punčki nohtke. Nisem bila dovolj spretna, da bi mi res dobro uspelo, ponekod sem ji odrezala pol prstkov. Toda to je spadalo k negi.

Ko sem padla, sem si potolkla kolena, bila sem vsa krvava. In potem je padla moja punčka in sem ji z nožem naredila ranice na kolenih ...

Ko sem zaman čakala na laske, da res zrastejo, sem počasi ugotovila, da me je brat potegnil - pa sem šla in odrezala del repa njegovemu gumijastemu konjičku.

Tako je moja punčka bila ranjena, obbutana, umazana, skoraj brez las, napol naga.

Zame je bila dragocena, čeprav ni bila več taka kot iz trgovine!

Počasi sem ugotovila, da se moje rane na kolenih pocelijo, punčkine brazgotine pa ostanejo.

Ko sem še malo zrasla in bila gotova, da moji živi punčki lasje ne bodo zrasli, sem razmišljala, kaj naj naredim, da bo punčka spet dobila lase.

Pa sem se domislila: vzela sem škarje in šla v hlev k Bramu, našemu konju, ki je imel lepo črno grivo, stisnila sem se k njemu in mu odstrigla del njegovega dragocenega okrasja na glavi. No, saj sem sicer Bramu in Fuksu (kakšni imeni naših dveh konjev!) delala kitke in vpletala pentlje v grivo ... Mislim, da smo tedaj imeli le še Brama, tako da sem imela na voljo le črno grivo, bele Fuksove pa ne več.

Potem sem vzela atovo mizarsko lepilo, belo gosto, namazala punčki glavo in potem polagala črne dolge "lase" na to namazano glavico.

No, lepotica ravno ni bila, kupi belega lepila so gledali med črnimi lasmi, toda nekaj las je bilo na glavi res tako, kot je prav!

Počasi sem začela šivati oblekce sama, učila sem se kvačkati, plesti ... Punčka me je spremljala do srednje šole in tudi selila sem jo s seboj. Ne vem, če je še kje, toda živo vidim pred seboj njen obrazek, njeno postriženo glavico, postrižene nohtke, potolčena kolena ... še vedno se spomnim velike hvaležnosti staršem za to punčko.

Morda niso vedeli, koliko mi pomeni, ko pa je bila revica tako uboga, obtolčena, ne spomnim se, kaj se je zgodilo, da se ji je en "uček" obrnil okrog ... Meni je pomenila bitje, za katerega lahko skrbim, ki je popolnoma živo, popolnoma moje.

Zgodbo tukaj objavljam po tem, ko sem prebrala Ljubin zapis.