Moj razgaljeni dnevnik

Res, tale dnevnik je dokaj "razgaljen", a še bolj kot telesa razgalja duše.
Piše ga srednješolka Johana Rubinova, po nasvetu svojega profesorja, ki ugotovi, da ima dekle mlad, svež jezik.
Meni osebno je ljubši bolj zadržan način pisanja, je pa dejstvo, da sem vseeno knjigo prebrala - ker sem želela bolj začutiti dušo nekega človeka.
Skozi prvi del sem se morala resnično kar potruditi, imela sem odpor tako do jezika samega kot do vsebine: popivanje in zakajanje (cigarete, trava) pa seveda ljubezenske zveze, tudi spolne, na dokaj lahkoten način.
Svoj dnevnik piše Johana dobrega pol leta - a kako se spremeni v teh mesecih! Tako iz mladih ljudi, ki se bolj ali manj lahkotno družijo, prerastejo tako Johana kot še nekateri njeni vrstniki v veliko zrelejše osebe, kot so bili prej in kot je večina.

Johana živi s svojim očetom in z mačeho, z njima nima kakšnega posebnega odnosa. Z mačeho bi ga sploh težko imela, saj je v srednji šoli tudi njena anglarca.
Johanina mama je kot novinarka in fotografinja umrla v precej nejasnih okoliščinah v Iranu, ko je imela mala hčerka šele dve leti. Johana, ki je zvedela, da je njena mama šla v Iran s svojim prijateljem Iračanom, ki je bil, še preden je mama začela hoditi z Johaninim očetom, njen fant, je za vsako ceno želela spoznati tega človeka in ga izprašati vse v zvezi z mamino smrtjo.
Ob nekem starem pismu, ki ga je iz Arabije poslala mama svojemu možu, Johana začne sklepati, da ona sploh ni hčerka svojega očeta, temveč da je Iračanova.
V brskalnik vtipkava razne kombinacije imena in priimka nekdanjega maminega prijatelja in slednjič ji ga uspe najti. Mahmoud ji rad odpiše in izrazi željo, da spozna njo in njene domače. Johani pošlje fotografijo svoje družine in ona je vse bolj prepričana, da je Mahmoud njen pravi oče, vidi namreč njuno veliko fizično podobnost.

Glavnina zgodbe ima povezavo s šolo in s prijatelji, večinoma so to sošolci. Johana ima tri dobre prijateljice, s katerimi se vse pomenijo, seveda tudi glede fantov.
Na nekem "žuru", ki ga organizirajo zato, da bi ena od njih, Andy, končno le začela hoditi s fantom, s katerim sta gotovo oba zaljubljena drug v drugega (le oba sta premalo pogumna, da bi začela), se Andy napije, preden Vektor sploh pride. In ko on vendar pride, ona bruha in navsezadnje se zgodi, da se po travi s tem tako pričakovanim fantom valja prav Johana, zadeva je ušla izpod kontrole.
Andy to zve, "prenosnik" informacij se potrudi za napihnjene novice, in tako se konča prijateljstvo med Andy in Johano.
A ostajata ji Katy in Kasandra.
Johana ima za seboj izkušnjo poskusa samomora, v norišnici je bila tri tedne kot impulzivna oseba. Tista, ki sicer ne razmišlja o samomoru, ga ne načrtuje, a ko je dosti, je naenkrat dosti, brez velikega razmišljanja. Mačeha jo je rešila, ko ji je odtekala kri ... Žile si je prerezala, ker jo je pustil fant. Ki jo je varal.
Zdaj je od tega dve leti.

In potem pride nek dan, ko naj bi se dobili Johana in njen fant in Kasandra ... A prav tedaj Johano pokliče na pomoč Katy. Vsa obupana pove, da je takrat, ko sta z Johano štopali na izlet, zanosila s tistim voznikom. Johana se seveda čuti dolžna, da prijateljici pomaga.
"Poglej," sem rekla. "če si greš to zrihtat - in ker si v drugem mesecu, imaš še veliko časa -, sploh ni treba, da doma kaj zvejo."
Katy je izbuljila oči. "Ampak to je umor!"
Johana se opraviči svojemu fantu in Kasandri, ker je ne bo ...
S Katyjinim problemom se potem soočita tudi Johanina starša in ko vidijo, da je Katyjin oče čisto ponorel, ko zve za nosečo hčerko, se anglarca odloči, da Katy in njena mama nekaj časa lahko živita pri njih, saj imajo prostora dovolj.
Johana počasi čuti, kakšen človek je v resnici njena profesorica angleščine, njena mačeha. In začuti spoštovanje in hvaležnost.
A kljub temu sem bila vesela, da je bila Saba tukaj z nami. Če bi mi še včeraj zvečer nekdo rekel, da bom enkrat hvaležna za njeno prisotnost, bi si mislila, da se mu je sfuzlalo.
Vendar ta čas, ko se za Katy nekako odpira pot, se Johani spet nekaj zapre: njen fant in Kasandra jo prevarata (ko ona pomaga Katy) ...
Johana ni več samomorilna, oja, težko ji je, zelo, toda ... Le prekine vse stike z njima.
In ko v Katy počasi raste malo dete (Katy čuti, da je deklica, Faninka), se prijatelji na trdo soočijo z možno izgubo enega od sošolcev, svojega dobrega prijatelja Havrlanta, ki leži na oddelku za otroško onkologijo in levkemijo - zaradi levkemije.
Tako je v dobrega pol leta, popisanega v dnevniku, ogromno dogajanja in nekateri, kot Johana, Katy, Margareta, Havrlant, pospešeno zorijo in se srečujejo z odgovornostjo ...
... da ko pogledam svoja stara poglavja v dnevniku in jih primerjam z današnjimi, se sprašujem, kako sem bila lahko taka butasta krava, da so me zanimale čist nepomembne stvari, vse res pomembne pa so šle kar mimo mene.

Johana Rubinova: Moj razgaljeni dnevnik, Maribor, Litera 2012

Knjiga torej ima zelo resno in globoko vsebino. Dotakne se tudi homoseksulnosti (ena od deklet v norišnici, Hilda, je namreč lezbijka).
Vse, kar so počeli, lahko jemljemo za iskanje (mladih) ljudi.
(Nekateri resnično izhajajo iz teh izkušenj zrelejši ...)
Se pa sprašujem, ali so res potrebne prav vse zablode?
Ali ni mogoče, da bi se mladi lahko čemu izognili - kako je mogoče, da je tako lahkoten pogled mladine (iz te knjige) na hojo v dvoje, sploh pa da je "vse" "dovoljeno" prav hitro.
Koliko bolečine bi bilo prihranjene, če bi bili mladi (pa ne le oni) bolj zadržani s spolnimi odnosi. In ko bi imeli jasne meje v medsebojnih odnosih, ko bi vendar razumeli, da varanje nikoli ni na mestu. Večkrat se izkaže, da sta meje nižala alkohol in trava. (Ko bi tedaj ne pila ...)
Ali je res potrebno, da vsak pridobi prav vse lastne izkušnje? Ali se kaj vendar naučimo tudi posredno, preko izkušenj drugih?