Moj prijatelj je naredil samomor

Imela sem prijatelja. Imela. Ni ga več tukaj. Nikoli v življenju ga nisem videla in nikoli nisem videla njegove fotografije. Nikoli v življenju ga nisem slišala ... le pisala sva si ...

...

Spoznala sem ga na spletu. Nekje, kjer se nas je več udeleževalo pogovorov. Bil je čutiti vesel, smejoč, optimističen ... Tedaj nisem niti slutila, kaj vse je že naloženo na njegove mlade rame ... Zelo mlad je bil in vendar na nek način zelo zrel.

In v marsičem zelo drugačen kot večina ...

Predvsem v tem, da ni imel varnega gnezda doma ... da se je v rosnih letih moral sam preživljati - kar se večini mladih v današnjih časih v našem okolju ne dogaja. Zaradi tega tudi ni mogel svobodno izbirati željenega študija. Drugačen je bil tudi v svoji spolni usmerjenosti. Lovil se je in iskal, ni mu bilo lahko. In niti slučajno ni bil grob. Na nek način je bil fin in obziren.

Potem je tukaj več zelo težkih stvari iz njegove osebne zgodbe, ki jih resnično ne morem zapisati ... zdi se mi, da bi ga izdala. Kolikokrat sem skušala zapisati njegovo zgodbo, pa sem se vedno znova ustavila ... predvsem zato, ker sem se bala, da se bo kdo norčeval iz njega ... o, koliko je omalovaževanja človeških stisk ... koliko je posmeha, koliko je napuha ... In koliko je tega: Sam si je kriv. Jaz ne nosim nobene soodgovornosti.

Želela sem si, da bi ga drugi na spletu razumeli ... ampak vedno znova se je videlo, da ga ga ne. Včasih sem želela povedati več o njem, a nisem ... nisem mogla tvegati, da opletajo o njem, da mečejo polena ... sploh potem ... kako bi moral to pa ono pa kako mu naj pomaga ta in oni, npr. njegova babica ... če že je v kakšni stiski ... V resnici najbrž nihče ni vedel, s čim vse se spopada ... verjetno smo bile le tri osebe, ki jim je malo bolj odškrnil svoje srce. In tudi jaz, ena od teh, sem kasneje šele malo bolj sestavila zgodbo ... kasneje ... ko ga ni bilo več ... A poznala nisem nikogar, ki so imeli tega fanta za bližnjega.

Ob kakšnih temah, ob katerih smo se pogovarjali, se je moj prijatelj razjezil. Bil je zelo ranljiv, zelo občutljiv. Zelo so ga bolele krivice. Mislim, da je bil srčno dober ... vsakemu bi pomagal ... ampak komaj se je preživljal. Domači so ga vrgli izpod strehe. V kratkem času sta mu umrla dva zelo bližnja človeka ... eden zelo mlad ...

Potem je še njega doletelo še nekaj ... še hujšega ... če lahko sploh primerjamo, kaj je hujše od hujšegaa ... Postal je v vseh pogledih popolnoma odvisen od drugih. Ne morem si misliti, kako je tedaj živel. Bil je jezen, žalosten, razdvojen, vse poti so se mu zapirale ... A mi njegovi sogovorniki na spletu? Ne spominjam se, koliko je bilo splošno znanega, vsekakor pa je kdaj kdo tako grdo "zabil" mojega prijatelja ... In tako se spominjam, ko so se šli neko pravičnost ... in je bilo jasno, kako različna merila imajo ljudje ... kako drugače sodijo enega izmed "svojih" ali takega, ki se mu bojijo zameriti, kot človeka, ki je "nižji" ... Kolikokrat ni nič sočutja v ljudeh ... nič.

In zapovrh ... če eden umre ... pa kaj potem ... pač bil je slabič ... zbežal je ...

In sploh, če nekdo naredi samomor, potem ne more več povedati svoje plati zgodbe ... in že prej ni bil slišan ...

Kolikokrat sva se midva zasebno pogovarjala o vsem tem. Toliko bolečine je bilo v njem. Tako nesprejetega se je čutil. Tako je želel biti samostojen, v vseh pogledih ... ampak praktično vse mu je bilo odvzeto. Delček za delčkom.

Na koncu je imel le roke in oči ... In žalost in jezo. In lap top.

Kolikokrat mi je bilo težko.

Kako bi mu pomagala?

Včasih sem mu rekla, da bodo ljudje prijaznejši do njega, če bo on prijazen ... S takimi besedami sem ga spravila v izbruhe jeze. Da ga ne razumem ... itd ... Bilo mi je težko ... Mnogokrat.

Čutila sem njegovo osamljenost, skušala sem mu biti opora, ampak včasih bi zbežala, bi se skrila ... ni lahko doživljati izbruhe jeze, če skušaš pomagati ... sploh če čutiš, da bi morda dobil kakšen topel dotik ljudi, če bi ne kazal vedno več jeze ... (Morda bi danes lažje bila v takem primeru kanta za smeti ... in vedela, da ni "nič osebnega", kot sem bila tedaj.)

Nekega dne me je preblisnilo ... depresija je to. Ampak kako ne bi bil v depresiji, po vsem tem, kar je doživel ... ubogi človek ...

In potem je nekaj napisal ... Javno. Če me ne bo spomin zapustil, se bom verjetno vedno spominjala tistih besed ... Slišati je bilo upanjsko. Kako sem si oddahnila ...

A le za malo časa.

Neke noči sem zaključevala neko svoje pisanje na računalniku in videla, da je on tam ... ampak jaz nisem mogla ostati ... Ura je bila zelo veliko ... In še nekaj je bilo, tega ne morem javno povedati.

A imela sem občutek, da mene čaka. Jaz se nisem prijavila, zaradi več razlogov ... nekaj tudi zaradi tega, ker se mi je zdelo, da ne zmorem, da se spet jezi name, kako ga ne razumem ... Včasih se mi je zdelo, da vsepovsod samo leti name ... Pa tudi zaradi domačih sem odšla tedaj z računalnika. Navsezadnje imam svojo družino ...

...

In potem ... zjutraj sem dobila prijateljev mail ...

Napisal mi je: ... upam, da mi ne zameriš ... (Zamerim? Kaj, zakaj?) ... Hvala, ker si bila z menoj .... (Hmmm.) Veliko si mi pomenila ... (Vem ... čutila sem ... kljub vsemu. Vsaj kakšen trenutek. Ampak saj sem bila z njim kot človek, ne glede na odzive ... skušala sem razumeti njegovo veliko stisko. Ampak zakaj preteklik?)

Brala sem mail ... a ne razumela, ne še ... da je to poslovilno pismo ... Razumela sem, da je nekakšno slovo ... ampak ne da je to slovo od življenja sploh ...

To sem zvedela kasneje. Čez nekaj ur. Nekdo me je obvestil. Človek, ki ga tudi nisem poznala.

Ponoči, ko sem imela občutek, da prijatelj čaka mene, jaz pa nisem vključila klepeta ... tedaj je on meni pisal poslovilno pismo ...

Kako neskončno boleče je bilo to ... nisem stala prijatelju ob strani ... Bi mogla biti več z njim, kot sem bila?

Mislim, da ne ... Ampak, če bi zadnjo najino noč bila na klepetu - ali bi on zmogel živeti ...? Ali bi mi povedal, kaj razmišlja? Ali tik pred čim je ... Bi mi povedal, da bo naredil samomor? Sploh po tem, kar je kakšen teden prej javno napisal in se je slišalo, da gre .... joj, ne morem, ne smem zapisati, kaj je napisal ... Da ohranjam njegov spomin ... da mu kdo ne vrže kamna ... Ali bi mi povedal le na tak način, kot mi je v mailu ...? Bi ga razumela? Bi vedela, kaj čuti? Kaj razmišlja? Bi vedela, da je tik pred "tem"? Tik pred koncem življenja ... Je bil zadnjo noč mehkejši?

A če bi mi rekel v klepetu naravnost - kaj bi lahko naredila!? Do njega ne bi mogla. Fizično ne. Bil je ogromno kilometrov stran. Stika nisem imela z nikomer iz njegove okolice, nisem vedela nobenega imena ... nisem vedela naslova ... razen morda ime velikega mesta ...

Bi mogla po duhovni plati do njega? A bi bila rešitev to, če bi eno noč še uspel preživeti ...? Kaj pa jutri? Dom se mu ne bi vrnil ... Zdravje se mu ne bi vrnilo ... razen po čudežu ... Njegova dva draga pokojna se ne bi vrnila ... Sploh je pa eden od njiju želel umreti ...

Če bi preživel tisto noč ... bi njegovo življenje pridobilo na vrednosti ... bi pridobilo v njegovih očeh?

Verjetno bi teža ostajala neizmerna ...

Morda je bilo le vprašanje časa ... kajti življenje je nekako polzelo iz njega ...

O, kako je bilo čutiti, da je dlje časa načrtoval ... Potem se je jasno videlo. A prej nisem kar videla ... Ker sem upala, da bo zmogel. Morda je bila resnica pretežka, da bi jo zmogla scelega prej videti .... Čeprav, priznam, sem razmišljala o vrednosti življenja človeka, ki je na nek način izgubil vse ... le golo dušo je še imel v telesu ... Ni hotel biti breme, vem. Morda je ohranjal neizmeren ponos. Dostojanstvo.

Kako strašno me je bolelo ... dolgo, dolgo ... Ubogi človek. Želela sem iti na pogreb, pa nisem imela kam ...

Ohranjam njegovo pošto. Pa tudi če mail razpade, me bodo vse življenje grele njegove besede iz poslovilnega pisma.

Morda sem pa kljub vsemu bila to, kar je potreboval?

Naj mu bo toplo ...