Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil

Sredi dne nastane noč.
Na križu visi izmučeno telo,
obraz od bolečin ves bled,
a pogled tako proseč in vroč,
na njem krvavih kapelj sled,
trpeči Človek strmi v nebo.

Še narava z Njim trpi,
ko sam Bog na križu nemočan visi.
Kot razbojnika so ga uklenili,
kot prevratneža obsodili.

Mera trpljenja je polna, prepolna,
usta prosijo, tako prosijo ...
A te bolečine nihče ne more vzeti,
in Bog-Človek hoče voljno pretrpeti.

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil,
umirajoči Jezus kliče v nebo,
kliče Očeta.
Ga sliši Očetovo uho?

... potem Bog umre.
Usmiljenje!