Modrikasti sneg

Razmišljajoča in čuteča zgodba se dogaja v Sibiriji - v nekem zakotnem kraju, kjer mnoga življenja niso oblastem pomenila popolnoma nič, v času vojne; in vendar so (si) nekateri kljub vsemu upali govoriti odprto - "kljub nenehnim težavam s Stalinovimi slugami, ki so bili v sadistični gorečnosti sposobni vsako svetinjo in resnico spremeniti v blato" - tako je govorila Petjeva babica. Mama pa je trdila, da "je druga največja resnica poleg Boga svoboden človek."
Mama in Petja sta bila izgnanca v Sibirijo. Oče je bil v gulagu, v zaporu. Mama je skušala v pregnanstvo preseliti tudi Sveto pismo. Ni ji uspelo. "Dolge prve tedne deportacije je ob vsaki priliki ponavljala, da se brez Svetega pisma počuti, kot bi ji kdo ukradel skrivnost srca."
Vsi so bili lačni, tako lačni, tudi otroci. In nekega dne je na uri vzgoje moral Saška odgovoriti, kaj bi rad bil, ko bo velik. Običajni odgovori so bili šablonski - mornar, letalec, geolog ... A Saška je izjavil, da bi najraje postal hlebec kruha, kajti kruh nikoli ni lačen, no, in kruh bi rad imel vsak.
V tovarišiji je završalo. Pogledovali so Saško kot izdajalca, zamerili so mu, da je povedal to, kar smo se trudili skriti. Pa saj smo vsi ves čas mislili na kruh ...
Še nekaj delčkov iz knjige:
- ... ko je Petja mami povedal, kako zelo ga je strah teme in Stalina:
"Teme se boji skoraj vsak," se je končno oglasila, "od rojstva do smrti. Vendar obstaja tema dobrega in tema zla. Tema dobrega je Bog. On je tako drugačen od nas, da mora biti za nas tema. Da ne bi takoj umrli od strašnega pogleda. Malce pa ga zatemnjujejo tudi naši grehi. Tema zla je zli duh, čigar delo je to, kar se dogaja na tem svetu. Zla tema je sama po sebi nemočna. Uporabljati mora človeka. Delovati začne takrat, ko ji človek prepusti svoje srce." Mama opozori sina, katere teme se naj boji ... "Somraka, ki se priplazi in pade po sončnem zahodu, pa se ni treba bati. Moramo ga imeti radi tako, kot imamo radi zoro. Ker ali bi videl zvezde, če ne bi bilo noči? ..." Tako je počasi vzljubil temo. Strahu pred Stalinom se je nekoliko rešil, ko je z barvami spremenil njegovo podobo v klovna. "Zavedal sem se, da je bilo to, kar sem naredil, v očeh inkvizicije zločin, da je pomenilo napad na veličanstvo revolucije, za kar je grozila celo smrtna kazen. Ampak jaz sem se vendar bal Stalina, ne smrti."
V vasi je živel tudi dedek Jevtušenko. Ljudje so radi hodili k njemu, saj je pri njem vladal mir. Nekega dne je vstopil v hišo tudi Petja in se brez besed vsedel k dedku.
Dodaten magnet in hišna atrakcija je bila krsta, ki jo je dedek rezljal zase. V kateri je od časa do časa tudi spal, da bi se, kot je trdil, pogovoril z Bogom in se čisto ne poživinil. /.../ Z globoko spoštljivostjo izrezljana krsta mi je govorila tudi to, da nihče nima pravice pomagati smrti, da smrt ne rabi najemnikov. Življenje je treba varovati, smrt je pa treba prepustiti smrti.
"Tale stvarca bi morala stati v Kremlju; v sobani vsakega vladarja. Pa bi svet drugače izgledal ...." /.../ Do živega mi je šlo. /.../ Povsem jasno sem sprevidel, da so tudi mene v Sibirijo poslali zato, da bi umrl hitreje, kot mi je bilo pisano v zvezdah; da sem tukaj zaradi kapric demonov zla.
Kolja, Petja in Tanja so skrivaj šli daleč v gozd, da bi mogoče Kolja med delavci, ki so tam sekali drevesa, srečal svojega očeta. Plazili so se skrivaj, da jih stražarji ne bi zalotili.
Zapornikov je bilo veliko. /.../ Njihovi shujšani, naveličani obrazi so se tako zlivali s sivim oblačilom, da ni bilo mogoče ločiti enega od drugega.
"Tako zgledajo naši očetje. Tako zgledajo tudi naše mame. /.../ Tudi njih pazijo. Vsi smo taboriščniki."
"Jaz sem svobodna," je jezno odvrnila Tanja. /.../
"V Rusiji je svoboden samo ptič."
Petja je razmišljal o resnici, o tem, kako je govorila njegova mama: da "je druga največja resnica poleg Boga svoboden človek."
In prav takšna resnica, s številko, prišito na hlače, se je približala posekani cedri, da bi začela klestiti deblo. /.../ ... okostnjak v capah. /.../
Kolja so ustrelili. Petjeva mama je prosila, če smejo dečka pokopati na pokopališču ... Petja se je bal, da ga bodo v tajgi zasuli z zemljo, kot se prikriva nekaj, česar se je treba sramovati, kaj, kar se ne bi smelo ohraniti v spominu.
Pogrebi tam so bili hitri in tihi, niso imeli kaj dosti s tistimi, za katere sem slišal. To je z dostojnimi pogrebi, kakršni pritičejo vsem ljudem. Še toliko bolj ljudem, ki so prej živeli v resnici - kot je to na svoj način počel Kolja Dovženko - ali običajno dobrim ljudem. Precej jasno sem umeval, da smo se dolžni po teh rečeh razlikovati od boljševikov, ki znajo predvsem ubijati, ne znajo pa, gotovo iz strahu, človeško pokopati svojih žrtev.
Neki enkavedejevec je pričakoval, da ga ovadi njegova žena ... "... je samo vprašanje časa, pa saj je komunistka. Zmožna je ovaditi lastnega otroka, kaj šele moža. Poznam te ljudi. Eden izmed njih sem."
"Se bojiš?" sem ga začudeno vprašal. "Ti?"
"To ni to. To ni strah, ampak groza. Zgrozil sem se nad svojim življenjem. Ubil nisem nikogar, mučil, obsodil pa. Za mano ne bo ostalo nič. Praznina. Razumeš? Sam sem smrten. /.../ ... sem ves čas uničeval. Ne znam ničesar ne obnoviti ne povrniti, niti dvigniti tega, kar sem poteptal. Ker tega ni več. Zdaj sem sam svoj sovražnik in pekel. Zdaj plašim sam sebe."
/.../
"Ne vem, zakaj mi to govoriš. Ampak obstaja Bog. On vidi. In včasih odpusti. Če ..."
"Jaz ne verjamem v Boga ..."
"Česa se potem bojiš?"
"Sem ti že povedal: ničesar se ne bojim. Edino gnusim se sam sebi. /.../ V notranjosti sem izgorel." /.../
... moje srce mu je dalo odvezo ...

Piotr Bednarski: Modrikasti sneg (založba Družba Piano 2011)
Poševni moder tisk - dobesedni prepisi.