Močnejši od sovraštva

Morda je precej lahko imeti rad tistemu, ki živi obkrožen z ljubečimi ljudmi.

Marsikdaj pa se srečamo s človekom, ki je zrasel v zelo zelo trdih preizkušnjah.

Z enim takim sem se srečala v knjigi Močnejši od sovraštva, ki je zgodba resničnega Tima Guenarda, svoj čas menda svetovno znanega francoskega boksarja. (Pred leti je bil v Stični na septembrskem srečanju mladih - Stična mladih.)

Slikca je z neta.

Nekaj časa je že, kar sem brala, zdaj pa želim predstaviti zgodbo tega otroka - precej po spominu, morda predstavitev ne bo natančna oz. bi kdo drug povedal druge stvari (in tudi spomin pač ni popoln!).

Ko je bil Tim star 3 leta, ga je mama zapustila, sredi noči ga je privezala za obcestno svetilko in izginila v noč ... Potem ko so ga našli in ugotovili, čigav je, so ga dali očetu, ki pa je živel z drugo žensko, ki je imela več otrok. Tam se je šele začelo strašno življenje za malega ubogega fantka.

Pretepan je bil ogromno, mačeha ga je stalno tožila očetu ... Ko je socialna služba nekaj zasumila in ga zasliševala, ni upal nič povedati, toda oče je bil tako jezen na tedaj kakšnih 8 let starega otroka (ker se je bal, da je otrok kaj povedal!), da ga je strašno pretepel in nazadnje vrgel po stopnicah v klet.

Tam je Tim obležal v nezavesti, z zlomljenim nosom in z zdrobljeno nogo. In potem je bil sprejet v bolnišnico, kjer so mu zdrobljene kosti noge dobesedno sestavljali. V bolnišnici je bil 2 leti, brez obiska, brez kakršnegakoli znaka naklonjenosti domačih.

Sline je cedil ob darilih, ki so jih dobivali drugi otroci.

Sosednji otrok je darilni papir odvrgel, Tim pa ga je skrivaj pobral. V mislih, da je kradel, se je bal, da ga kdo najde, zato je svoj zaklad - darilni papir skril pod pižamo. V tistih časih sploh še ni hodil zaradi poškodbe noge, toda da bi lahko občudoval svoj dragoceni "ukradeni" papir, je dobil motivacijo, da je začel hoditi na stranišče, kjer je potem papir razgrnil in ga občudoval ... Kasneje so odkrili, da ima likovni dar, menda je ta dar izviral prav tam, v samotnem stranišču, ko je pozorno opazoval vzorček na papirju!

Po dveh letih bolnišnice je šel v rejniško družino. Čutil je naklonjenost rejnika, rejnica ga je pa gledala postrani. Skupaj z domačimi otroki so zakurili neko zgradbo na tisti kmetiji, posledica tega je bila, da je moral v prevzojni dom, kjer se je soočal z nasiljem starejših gojencev in tudi zelo grobih vzgojiteljev.

Sklenil je pobegniti, imel je kakšnih 12, 13 let. Naredil je načrt, ki je moral biti popoln, saj se je zavedal, da bo zanj še huje, če ga najdejo.

In tako je sklenil iti v Pariz, Pariz je veliko mesto, prav gotovo se bo lahko kje skril. Pot je bila dolga, toda resnično mu je uspelo priti do Pariza. Tam se je potem potikal okrog, se preživel, kakor je vedel in znal, prenočeval je največ v kolesarnicah.

Potem je prišel v stik z bogatimi starejšimi gospemi, ki so ga potem uporabile za potešitev svojih želja. Pravzaprav je s tem malo lažje zaživel, kdaj pa kdaj spal v postelji, dobil je hrano ...

Skrival se je pred policijo, dokler ni postal polnoleten.

Ko je šel nekoč mimo nekega okna, je opazil v dvorani boksarje pri vaji. Tedaj je naredil načrt, da se nauči boksa, da se maščuje svojemu očetu: da ga ubije. Tako je začel in postal svetovno znan boksar.

Spoznal je neko dekle, krščansko, ljubeznivo ... in postala sta si všeč ... Po mnogih krizah sta zaživela lep odnos ljubezni in se poročila.

Posebno hudo krizo je imel, ko se je prvi otrok bližal tretjemu letu ... Podoživljal je tisti strašni dogodek, ko ga je zapustila mama. Bal se je, da tudi on kaj takega naredi!

Iz tiste hude krize je izšel močnejši.

Že v otroštvu je imel veliko željo iti v Lurd, ko je bil otrok, so namreč žrebali v njihovem kraju in en otrok je dobil nagrado: potovanje/romanje v Lurd. Tim ni imel sreče, izžreban je bil županov sin.

Danes pa Tim živi v bližini Lurda z ženo in (zdi se mi) štirimi otroki - in dokazuje, da je mogoče premagati celo najstrašnejše stvari. Ne lahko, mogoče pa je ... Ljubezen je močnejša od sovraštva ...

Zapisala sem to zgodbo vsem nam v spodbudo! V upanje, da je vedno in za vsakega kakšna pot, tudi ko misli, da je ni ...

In da se ne bi smeli pustiti utesniti od nekih predstav in pričakovanj drugih, recimo: iz tebe pa nikoli ne bo nič.

Včasih nekaj gledamo in v tistem vidimo tudi sebe - tale košara zdravilnih rož je na našem oknu. Fotograf odseva tudi sebe - tukaj zelo nazorno. Tako so naši pogledi pogosto predvsem subjektivni. A da bi le vsak našel vedno znova svojo pot. Tisto najbolj pravo.