Misli ob materinskem dnevu

Danes je materinski dan. Torej praznujemo mame.

A kdo je mama? Tista, ki otroka rodi?

Ja, ta je gotovo. Če ima otroka/otroke bolj rada, je bolj mama.

In so mame, ki niso rodile, a imajo tudi rade otroke, jih mogoče posvojijo in delajo z ljubeznijo z njimi. Ja, te so tudi mame, seveda so.

Zame so na nek način mame tudi tiste, ki nimajo svojih otrok ... pa imajo rade otroke, za katere skrbijo v vrtcu, šoli, bolnišnici, morda samo srečujejo v stopnišču ali na cesti ...

Zdi se mi, da je vsaka ženska po naravi mama - in da če na nek način živi to svojo vlogo skrbi in pozornosti do otrok, do nebogljenih, pomoči potrebnih ... je mama. Mama z veliko začetnico.

So mnoge ženske, ki jim ni bila podarjena sreča z zanositvijo, nosečnostmi, rojevanjem, dojenjem ...

Nekatere se odločijo za posvajanje.

Zdi se mi, da bi vsak otrok, ki je bil (za)puščen, morda po rojstvu, moral dobiti varno ljubeče naročje.

Vem, da si vsak želi zdravega otroka. Naravno je to. Toda še večjo ljubezen zmore tisti, ki sprejme bolnega, prizadetega otroka.

Poznam družino, ki je posvojila fanta, starega že 7 let, čustveno zelo prizadetega iz svoje primarne družine. Bil je tudi bolan. Zakonca brez otrok sta ga našla v nekem zavodu ... in ga vzela s seboj ... In se je udomačil in marsikatero stisko prebolel in potem so ga slovesno posvojili - s ceremonijo.

Vedno sem želela, da bi otroci, ki so nezaželeni, postali zaželeni drugim staršem, ti bi bili potem njihovi pravi starši! Otrok je namreč najbolj od tistega (oziroma ni od nikogar, jasno, saj ni lastnina), ki ga ljubi, ki dela zanj, ki mu ni zanj vseeno.

Nekajkrat sem se soočila z mnenjem ženske, da ne bo rodila otroka, ker ga sama ne more imeti, niti slučajno ga pa ne bi želela dati v posvojitev, saj ne bi vedela, kako je zdaj z njim. Mi je žal za otroka, ki tako ne dobi vsaj možnosti srečenega življenja.

Moj sin je bil v neki skupini, kjer se je mladina predstavljala med seboj. 15-letno dekle je reklo: "Sem ..., doma iz ..., imam dva očeta in dve mami in mi nič ne manjka!" To dekle poznamo že od malega ...

Njena nova mama, naša znanka, je tisti dan prišla iz službe "čisto slučajno", praviloma tak čas ni bila doma. Zazvonil je telefon: "Imamo dojenčka za vas!" Znanka je takoj vse ogranizirala in tako je majhen dojenček prišel k njim, naravnost iz porodnišnice.

Kasneje je znanka vprašala socialno službo, kaj bi bilo, če je takrat ne bi bilo doma in ne bi dvignila telefona. "Poklicali bi naslednjega čakajočega!" Še mene kar spreleti ob tem, kako malo je manjkalo, da ne bi ta deklica prišla v to ljubečo družino!

Žal mi je za otroke, ki ostajajo "nekje", ker so morda prizadeti in jih kot take, nepopolne, nihče ne mara. Ko bi imela pogoje ...

Dvoji prijatelji imajo mongoloidnega otroka. Vidim veliko ljubezni v teh družinah. Eden od teh otrok je edinec, drugi iz večje družine. Videla sem, kako so prijazni do malega starejši bratje in sestre.

Največji zaklad na svetu je ljubezen. Spoštujem mame, še posebej pa spoštujem mame v posebnih okoliščinah, ko dokazujejo, da ljubezen dela velike reči ...