Misli ob knjigi Najdenec ali žive naj vsi narodi - vse barve so enakovredne
Ob našem kulturnem prazniku, ki ne slavi smrti, kot skrbi nekatere, temveč življenje!, še "misel" ob naši Zdravici, ki pravi: ... žive naj vsi narodi ... in ob tem mislim na enakopravnost narodov, ras, obeh spolov ...
Z najmlajšima smo prebrali knjigo Najdenec.
Najdenec Iza, "orzovej", je beli deček, ki ga najdejo črnci iz plemena Švazov v pragozdu in vzamejo v svojo vas, zraste med njimi, toda skoraj vsi so do dečka zelo grdi, predvsem otroci, odrasli pa pustijo otroke v miru, pa naj počnejo karkoli, pa četudi se s kamni spravijo nadenj. Dečkova bela koža strašno moti.
Pride čas velike igre, velike preizkušnje, to morajo "dati skozi" vsi dečki iz vasi; če jo preživijo, postanejo odrasli, postanejo vojščaki. Namažejo jih z belo barvo in dokler ta bela barva ne izgine, morajo preživeti noč in dan v pragozdu, kakor vejo in znajo. In njihovo pleme jih lahko zasleduje, kdorkoli ga vidi, ga sme ubiti. In na Izo, belega dečka, je prežala ne samo nevarnost pragozda, temveč tudi sovraštvo sovaščanov, predvsem dečkov, ki so ga sovražili, "orzoveja" (najdenca).
Iza je iznajdljiv, spreten, hiter deček, vendar nanj preži veliko nevarnosti. Veliko preizkušnjo, ki traja dolgo čas, morda mesec dni, morda več (sklepam po opisu lun), srečno prestane, med tem časom celo ubije leoparda. Leopard ga je zelo poškodoval in Izo trese mrzlica, najde ga Bušman Pao, ki mu s svojo srčno dobroto pomaga, da ozdravi, potem ga uči loviti, uči ga o zdravilnih zeliščih in še marsičesa. Bušmani z lahkoto pretečejo po 40 milj, saj lovijo živali s puščicami, namočenimi v zeli, ki delujejo počasi - in tako za ustreljeno živaljo tečejo toliko časa, da jo ujamejo, ko končno omaga.
In ko Iza izgubi dokončno belo barvo, se vrne v svojo vas, v kateri je zrasel, vendar ga preženejo, nočejo ga več med seboj - "orzoveja".
Potem se Iza vrne k Bušmanom, Pao, bušmanski poglavar, Izo posinovi, da mu amulet, ki ga je naredil za svojega sina, ki je umrl že kot dojenček - ubil ga je tiger. Med Bušmani je lepo sprejet. Pao ga uči, ima ga zelo rad, hkrati mu pa daje svobodo in zdi se mu edino prav, da počasi poišče svoje - bele ljudi.
Ko navsezadnje Iza res najde belce, ga sprejme nekaj belcev, za druge je pa samo divjak, "kafer".
Po težki preizkušnji in smrtni nevarnosti, v kateri se znajde, ugotovi, da so ga končno le belci sprejeli za svojega, da zanje ni več le "črnuh".
Pride čas velike igre, velike preizkušnje, to morajo "dati skozi" vsi dečki iz vasi; če jo preživijo, postanejo odrasli, postanejo vojščaki. Namažejo jih z belo barvo in dokler ta bela barva ne izgine, morajo preživeti noč in dan v pragozdu, kakor vejo in znajo. In njihovo pleme jih lahko zasleduje, kdorkoli ga vidi, ga sme ubiti. In na Izo, belega dečka, je prežala ne samo nevarnost pragozda, temveč tudi sovraštvo sovaščanov, predvsem dečkov, ki so ga sovražili, "orzoveja" (najdenca).
Iza je iznajdljiv, spreten, hiter deček, vendar nanj preži veliko nevarnosti. Veliko preizkušnjo, ki traja dolgo čas, morda mesec dni, morda več (sklepam po opisu lun), srečno prestane, med tem časom celo ubije leoparda. Leopard ga je zelo poškodoval in Izo trese mrzlica, najde ga Bušman Pao, ki mu s svojo srčno dobroto pomaga, da ozdravi, potem ga uči loviti, uči ga o zdravilnih zeliščih in še marsičesa. Bušmani z lahkoto pretečejo po 40 milj, saj lovijo živali s puščicami, namočenimi v zeli, ki delujejo počasi - in tako za ustreljeno živaljo tečejo toliko časa, da jo ujamejo, ko končno omaga.
In ko Iza izgubi dokončno belo barvo, se vrne v svojo vas, v kateri je zrasel, vendar ga preženejo, nočejo ga več med seboj - "orzoveja".
Potem se Iza vrne k Bušmanom, Pao, bušmanski poglavar, Izo posinovi, da mu amulet, ki ga je naredil za svojega sina, ki je umrl že kot dojenček - ubil ga je tiger. Med Bušmani je lepo sprejet. Pao ga uči, ima ga zelo rad, hkrati mu pa daje svobodo in zdi se mu edino prav, da počasi poišče svoje - bele ljudi.
Ko navsezadnje Iza res najde belce, ga sprejme nekaj belcev, za druge je pa samo divjak, "kafer".
Po težki preizkušnji in smrtni nevarnosti, v kateri se znajde, ugotovi, da so ga končno le belci sprejeli za svojega, da zanje ni več le "črnuh".
In zakaj sem se odločila ob kulturnem prazniku povedati nekaj o tej zgodbi?
Zato:
- "Paov sin je naš brat" je v imenu vseh rekel Hoomaj.
"Tudi če sem Švaz ali belec?" je vprašal Iza z rahlo bodico v glasu.
"Nismo te vprašali, kdo si, in nismo gledali na tvojo kožo. Naš prijatelj si. To je dovolj."
"Vidiš?" je smeje se dodal Pao, "pritlikavo ljudstvo gleda na srce, ne pa na barvo ..."
/.../
- Iza sprašuje Paa po nekih znamenjih, kaj so.
"Prispodoba Velikega očeta."
"Velikega očeta? Kdo pa je to?"
"Kdo, mladi Iza, daje življenje velikemu panterju pa slonu in levu in vsem ljudem v pragozdu? In kobri strup in smrtonosni stisk pitonu? In krila prebivalcem pod nebom? In blisku pa vodi, grmenju in vetru? Kdo jim daje življenje?"
"Duhovi dobrega in zlega. To je trdil tudi Ao-sam, čarovnik."
"In kdo daje tem duhovom zakon in življenje? En sam, Iza, Veliki oče."
"Kje pa je?"
"Tud jaz sem ga dolgo iskal. Toda ni mi uspelo, da bi ga videl. Toda zdaj vem, da je. /.../ On je v sleherni stvari, kajti sleherna stvar je njegova. Veliki oče je. Oglej si ta znamenja. Ko zaženeš svoje kopje v vodo, prebudi kopje številne kroge, ki se širijo v vse smeri. Takšen je ON. Veliki oče je v središču in daje gibanje sleherni stvari /.../."
"Res si moder, Pao, kako pa se pogovarjaš z Velikim očetom?"
"Velikemu očetu niso potrebne besede. Razume, četudi ne govorimo."
"Ni torej treba, da se z njim pogovarja on v mojem imenu? Lahko govorim z njim tudi sam?"
"Lahko."
"In on ti odgovarja?"
"Ne, vsaj ne odkrito. Da pa ti moč in modrost. Dovolj je imeti zaupanje."
"Ko mi bo potrebno, se bom pogovoril z njim."
"Zakaj samo, ko ti je potrebno?"
"Zakaj? Ali se je potrebno pogovarjati tudi takrat, ko njegove pomoči ne potrebujemo?"
"Se mar korenina velikega drevesa drži čvrsto v zemlji samo tedaj, kadar piha močan veter, ali pa se zmerom, da je vihar ne bi mogel presenetiti? Moči in modrosti si ni mogoče pridobiti v trenutku."
Najdenec, mladinski roman je napisal Alberto Manzi, knjigo izdala Založba Obzorja Maribor 1963.
Zato:
- "Paov sin je naš brat" je v imenu vseh rekel Hoomaj.
"Tudi če sem Švaz ali belec?" je vprašal Iza z rahlo bodico v glasu.
"Nismo te vprašali, kdo si, in nismo gledali na tvojo kožo. Naš prijatelj si. To je dovolj."
"Vidiš?" je smeje se dodal Pao, "pritlikavo ljudstvo gleda na srce, ne pa na barvo ..."
/.../
- Iza sprašuje Paa po nekih znamenjih, kaj so.
"Prispodoba Velikega očeta."
"Velikega očeta? Kdo pa je to?"
"Kdo, mladi Iza, daje življenje velikemu panterju pa slonu in levu in vsem ljudem v pragozdu? In kobri strup in smrtonosni stisk pitonu? In krila prebivalcem pod nebom? In blisku pa vodi, grmenju in vetru? Kdo jim daje življenje?"
"Duhovi dobrega in zlega. To je trdil tudi Ao-sam, čarovnik."
"In kdo daje tem duhovom zakon in življenje? En sam, Iza, Veliki oče."
"Kje pa je?"
"Tud jaz sem ga dolgo iskal. Toda ni mi uspelo, da bi ga videl. Toda zdaj vem, da je. /.../ On je v sleherni stvari, kajti sleherna stvar je njegova. Veliki oče je. Oglej si ta znamenja. Ko zaženeš svoje kopje v vodo, prebudi kopje številne kroge, ki se širijo v vse smeri. Takšen je ON. Veliki oče je v središču in daje gibanje sleherni stvari /.../."
"Res si moder, Pao, kako pa se pogovarjaš z Velikim očetom?"
"Velikemu očetu niso potrebne besede. Razume, četudi ne govorimo."
"Ni torej treba, da se z njim pogovarja on v mojem imenu? Lahko govorim z njim tudi sam?"
"Lahko."
"In on ti odgovarja?"
"Ne, vsaj ne odkrito. Da pa ti moč in modrost. Dovolj je imeti zaupanje."
"Ko mi bo potrebno, se bom pogovoril z njim."
"Zakaj samo, ko ti je potrebno?"
"Zakaj? Ali se je potrebno pogovarjati tudi takrat, ko njegove pomoči ne potrebujemo?"
"Se mar korenina velikega drevesa drži čvrsto v zemlji samo tedaj, kadar piha močan veter, ali pa se zmerom, da je vihar ne bi mogel presenetiti? Moči in modrosti si ni mogoče pridobiti v trenutku."
Najdenec, mladinski roman je napisal Alberto Manzi, knjigo izdala Založba Obzorja Maribor 1963.
Galerija (1)
Sadovi drugihLjudje med sebojKnjige in življenje
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
