Miklavževski utrinki

Miklavž peče piškote, smo rekli, kadar je bilo nebo prepreženo z rdečimi oblaki. Pri srcu je postalo toplo, mehko, premišljevala sem, kako je v nebesih. Če Miklavž tam gor peče piškote, je tam res nebeško lepo! Bog ve, od kdaj to vem to "modrost". Seveda je bilo zmeraj jasno, da peče samo za pridne otroke.

Ampak nekako čudno je bilo to, saj pri nas Miklavž nikoli ni prinesel piškotov. Le za enkrat se spominjam napolitank. Ali nismo dovolj pridni mi trije, ali so drugi otroci bolj pridni?

...

Prvi spomin na Miklavžev obisk: Dobila sem porcelanasto punčko! To je bilo zame izredno darilo, saj nisem imela niti ene igrače in punčka je bila mila in lepa. Majhna punčka. Pa mi jo je brat že prvi dan vzel iz rok, padla mu je - in zdrobila se je glava ... Upala sem, da bo ata uspel zlepiti ... a se ni dalo ...

...

Nekega večera je zelo ropotalo okrog hiše. "Parklji so," je povedala mama. "A ker ste pridni, ne bodo mogli noter, ata jim ne bo pustil." Vidno smo se oddahnili. Drugo jutro je visela na kljuki na zunanji strani vhodnih vrat veriga, ata je povedal, da jo je parkelj vzel z voza, da bi nas otroke zvezal, pa mu ata ni pustil, ker smo bili pridni.

...

Nisem še hodila v šolo, sem pa brala in pisala. Če sem dobila kakšen svinčnik kje, sem po knjigah pisala račune in stavke ter risala. In potem mi je Miklavž prinesel prekrasno darilo: majhen zvezek s črtami in navaden svinčnik! Najlepše možno darilo!

Takoj sem začela pisati, nisem prav dosti pazila na črte, če je šlo malo čez, me ni nič motilo. In tako sem popisala s svojimi čirulami čarulami nekaj vrst - seveda brez oddiha ... Tisti zvezek in svinčnik sta bila zame kot najti vodo v puščavi!

Toda ... Prišla je mama, videla, kako pišem, ona je bila zelo zelo natančna, seveda je imela v šoli same lepe ocene (zares, sem videla njeno spričevalo) in glede natančnosti je bila popolna! ... In ko je videla, da mi je zašla roka čez črto, mi je ... vzela mi je zvezek in svinčnik.

Nikoli več ju nisem videla ...

Nisem mogla razumeti, da mi mama sme vzeti darilo, ki mi ga je dal sveti Miklavž. Saj mi ga ni dala ona!

...

Šola ... Otroci smo pešačili kilometre in kilometre ...

Vse mogoče smo se pogovarjali. Neka deklica se je pohvalila s punčko, ki ji jo je prinesel sv. Miklavž. Bila je velika pol metra in imela je oblekico, lepo oblekico in žico v spodnjem robu, tako da je oblekica lepo stala. Samo strmela sem! Kakšno darilo! Sram me je bilo povedati, kaj sem dobila jaz. Jabolka, ki so se mi zdela čisto enaka, kot rastejo na tisti jablani blizu kozolca ... Pa kuhana jajca so bila v peharju. Kuhana jajca? Sploh jih nisem imela prav posebej rada. Morda je bil še kakšen suh jabolčni krhelj ... To je bilo vse.

Ali nismo bili pridni?

Ali je bila Marinka, ki je dobila polmetrsko punčko, bolj pridna od mene?

...

Otroci pešačimo iz šole ... Večji fantje govorijo, da ni Miklavža, da sta ata in mama.

No, končno razumem, zakaj dobijo otroci, ki zagotovo niso bolj pridni od mene, večja darila. Moji doma nimajo denarja. Zato včasih Miklavž prinese bonbone (enkrat jih je), pa napolitanke (enkrat) pa tisti zvezek, ki ga mi je mama potem vzela ... in tisto lepo nežno punčko, ob katero sem bila že prvi dan ..., včasih pa prinese samo stvari, ki so zrasle doma ...

...

Deset let imam in rečem atu in mami: Vidva sta Miklavž.

Jezna sta, potem rečeta: Če sva pa midva, vam ne bo Miklavž nič več prinesel ...

...

Tiste čase sem že pisala v Kmečki glas, dobila sem honorarje in potem sem postala Miklavž v praksi. Kupila sem bonbone in čips in vse skupaj nasula v peharje ... In tedaj je začel pri nas nositi Miklavž tudi atu in mami.