Midva skupaj - za vedno?

Večno aktualno: Zakaj ostati skupaj, ko se zakon začne "ohlajati"?

V Naši družini (junij 09, link) sem brala zanimiv intervju. Dr. Ezio Acetti je psihopedagog, direktor družinske svtovalnice v Cornu in vzgojni svetovalec v Milanu. Je tudi avtor številnih knjig z vzgojno tematiko. Pred nekaj leti je imel v Škofji Loki predavanje, s katerim je menda navdušil - o tem, ali je mogoče za vedno ostati skupaj.

Navaja dva vzroka, zakaj toliko zakonov razpade.

Prvi je, da mislimo, da je konec, če se eden ali drugi zaljubi v drugega ali drugo. To še ne pomeni, da je zakon v krizi, pravi. Ljudje pa ponavadi mislijo, da ljubezen je ali je pa ni, druge možnosti ne vidijo. V zvezi s tem, če se poročeni/a zaljubi v drugo/ega, pravi, da to ni problem. Ni napaka, če se zaljubimo. Napaka pa je, če naredimo primerjavo med zelo veliko privlačnostjo, ki jo trenutno čutimo, in mnogimi leti skupnega življenja.
Če je on gospodar svojih čustev, bo morda zaljubljenost v drugo uporabil tako, da bo pozornejši do svoje žene! Ljubezen ni le čustvo, je tudi razum in volja.

Druga zmota je, pravi, da mislimo in govorimo z vso gotovostjo, da smo ustvarjeni eden za drugega. Trdi, da je ta miselnost neumnost. Da ni para, ki bi bil ustvarjen točno drug za drugega. Pravi, da se ljubimo in postanemo drug za drugega. Tako je poroka začetek neke zgodbe. (Ali seveda tudi nek sklep o skupnem življenju, dodajam jaz, čeprav sicer se navdušujem za poroko.)

Na vprašanje, kako pomembna za trajnost zakona je vera, pravi, da vera lahko veliko pomaga, nujna pa ni. Nujno pa je spoštovanje tega, kar ima v srcu drugi.
Pravi, da sodobniki žal temeljnih resnic življenja ne posredujemo mladim (po filozofu Paulu Ricoeurju). Ena od teh resnic je, da je človek rojen za odnos. Druga resnica o življenju je, da telo izraža celotno osebo, pornografija pa teži k temu, da odtrga telo od osebe.

Zakaj pridejo ljudje tako hitro do tega, da bi se ločili?
Pravi, da kaže, da se nismo še nič naučili o ljubezni.
Število ločitev je ogromno. Ne moremo reči, da je recimo 44 % Slovencev izbralo napačnega partnerja. Tudi ne moremo dvomiti v to, da se večina ni poročila v zaljubljenosti. Tudi ni mogoče, da bi bilo toliko brezvestnih ljudi, ko so se razšli. Prepričan je, da vsaj 2/3 zakonskih polomov ne izhaja iz neskladnosti značajev, temveč do tega pride zaradi nezrelosti posameznikov, ki so se znašli skupaj.
Pravi, da mnogi ljudje sicer obvladujejo množico stvari, ne obvladujejo pa svojih občutij znotraj enega samega odnosa. Čustva so pozitivna, so darovi, toda znati moramo z njimi ravnati. Najpogostejši vzrok za ločitve je pomanjkanje vzgoje za obvladovanje svojih čustev. Že vrtci bi morali vzgajati čustveno inteligenco.
O različnosti moškega in ženske pravi takole:
Arabski pregovor pravi:

Ženska je bolj analitična, zanimajo jo podrobnosti, moškega pa zanima ideja, celota.
Prepiri med njima so ponavadi te vrste.
Žena: "Površen si, ne razumeš me, nimaš občutka zame."
Mož: "Sekiraš se zaradi malenkosti."

Pripoveduje o obvladovanju ljubosumja. O tem, da ko ni razloga zanj, ko razum to pove in ko gojimo iskrene odnose, more postopoma ljubosumnež zapirati pot nezrelim občutjem.

Na vprašanje o iskanju v zvezdah, če smo našli pravo/našle pravega, odgovarja: Ali sem jaz tako neumen, da ne morem sam odgovoriti, ali je ženska prava zame, da mi mora povedati vedeževalka? Ne morem ugotoviti sam?! Zvezde ne bodo odločile, vse je odvisno od nas!

Kako pogosto si morata zakonca utrgati čas zase? Biti sama.
Pravi, da enkrat, še bolje dvakrat na mesec.
Pravi, da je za otrokovo avtonomijo to dobro.
In če hoče otrok z mamo?
Oče: Grem ven s svojo ženo!
Otrok: Z mojo mamo? Ne ne, jaz grem z vama!
Oče: Ko boš velik, boš peljal ti ven svojo ženo!
Otrok bo ob tem čutil troje:
Prvič: Biti brez staršev kdaj pa kdaj je del osamosvajanja.
Drugič: Videl bo, da je med staršema nek prostor, neka nežnost.
Tretjič: Otrok bo podzavestno čutil, da se je rodil iz ljubezni med očetom in mamo. In to je največ, kar mu ostane.
(Moj povzetek interjuja.)

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/90550/pornografija-trga-telo-od-osebe