Michael Morpurgo: Grivasti vojak

Prebrala sem nežno "konjsko" zgodbo.
O velikem prijateljstvu med dečkom Albertom in njegovim žrebcem Joeyem.
Ko se začne vojna, mora konj v vojsko, Albert pa je na njegovo žalost tedaj še premlad.
Albertu je zelo hudo, obljubi pa Joeyu, da ga bo poiskal.
Joey potem izkusi vse grozote vojne, na začetku ga jezdijo, kasneje vozi vozove z ranjenci, potem vlači topove ...
Nekaj časa je prost in živi s čudovito deklico Emilie in njenim dedkom na kmetiji.
Po nekem hudem boju v brezumnem strahu beži, beži, beži in znajde se hudo ranjen in skrajno utrujen v vmesnem prostoru, na nikogaršnji zemlji, na pasu med dvema frontama, z žicami na obeh straneh. In s strelskimi jarki na obeh straneh.

Prepisujem odlomek:
... sem s kotičkom očesa ošinil moža v sivi uniformi, ki se je kobacal iz strelskega jarka in nad glavo vihtel belo zastavo. Dvignil sem pogled in opazoval, kako je premišljeno rezal žico in jo nato zakrivil vstran. Ves čas sta se z druge strani slišala živahno prerekanje in glasna osuplost in kaj kmalu je tudi tam majhna postava s čelado in mahedravim rjavim vojaškim plaščem splezala na nikogaršnje ozemlje. Tudi ta je v roki držala bel robec in se začela skozi žico prebijati proti meni.
Nemec si je prvi url pot skozi žico in za sabo pustil ozko odprtino. Počasi se mi je približeval, ob tem pa mi ves čas klical, naj mu pridem naproti. Takoj me je spomnil na ljubega starega Friedricha, saj je bil - tako kakor on - sivolas in neurejen, z razpeto uniformo in nežnim glasom. V eni roki je držal vrv, drugo je iztegoval proti meni. Še vedno je bil veliko predaleč, da bi ga lahko jasno razločil, toda ponujena roka je po mojih izkušnjah v dlani največkrat skrivala presenečenje, in že to je bilo dovolj, da sem previdno odšepal proti njemu. Iz jarkov na obeh straneh so zdaj kukali vojaki in me spodbujali. Stali so na prsobranih in mahali s čeladami.
"Hej, konjič!" se je zaslišalo za mano tako odločno, da sem obstal. Ozrl sem se in zagledal manjšega moža. Mahal mi je in v vijugah prodiral po nikogaršnjem ozemlju, v roki visoko nad glavo pa je še vedno držal bel robec. "Hej, konjič! Kam pa greš? Počakaj no malo. Ne vidiš, da greš v napačno smer?"
Moža, ki sta mi šla naproti, si ne bi mogla biti bolj različna. Tisti v sivem je bil večji, in ko se mi je približal, sem videl, da je njegov obraz star in prepreden z gubami. Pod slabo prilegajočo se uniformo je bil poosebljena zložnost in milina. Ni nosil čelade, zato pa je na zadnjem delu njegove glave malodane poveznjena tičala čepica brez ščita z rdečo obrobo, kakršne sem tako dobro poznal. Manjši mož v rjavem je do naju prišel upehan, njegov rdečelični obraz je bil še vedno mladosten in gladek. Okrogla čelada s širokim krajcem mu je zdrsnila čez uho. Nekaj bežnih, napetih trenutkov sta stala nekaj metrov vsaksebi, se previdno ogledovala in bila čisto tiho. Mladenič v rjavi uniformi je prvi prekinil tišino in spregovoril.
"Kaj bova zdaj?" je vprašal, stopil bliže in se zazrl v Nemca ... "Dva sva, konj pa je samo eden. Kralj Salomon je seveda imel odgovor, kaj praviš? Ampak zdajle ne bi kaj prida pomagal, kaj? Še huje je, da ne znam niti besedice nemško, in kakor vidim, tudi ti ne razumeš, kaj za vraga govorim. /.../"
"Ampak saj znam, saj znam malo angleško, " je rekel starejši in mi pred nos še vedno molil svojo dlan. Bila je polna nadrobljenega črnega kruha, poslastice, ki sem je bil še kako vajen, a se mi je zdela nekdaj pregrenka za moj okus. /.../ "Samo malo govorim angleško, kot kakšen šolar. Ampak mislim, da bo za naju dovolj. /.../ Kar pa se tiče najine druge težave: ker sem bil tukaj prvi, je konj moj. Tako je pravično ..."
/.../
"... O vsem bi se lahko v miru dogovorili - glede vojne mislim -, vrnil bi se v svojo dolino in ti v svojo. Pa saj res nisi ti kriv. In tudi jaz ne, nihče od naju, če sva že pri tem."
Spodbujanje z obeh strani je medtem potihnilo in obe strani sta v grobni tišini opazovali, kako se moža ob meni pogovarjata. Valižan me je pobožal po nosu in mi otipaval ušesa. "Spoznaš se na konje," je rekel visoki Nemec. "Kako hudo je z ranjeno nogo? Misliš, da je zlomljena? Videti je, da ne stopa nanjo."
Valižan se je sklonil /.../. "Prav imaš, precej slabo je, ampak mislim, da ni zlomljeno. Rana pa je kar huda, globoko je zarezalo - na pogled bi rekel, da je bila žica. Hitro ga je treba oskrbeti, ali pa se bo rana zastrupila, in potem mu ne bo več pomoči. Pri taki ureznini je moral izgubiti že veliko krvi. Ampak vprašanje je še vedno, kdo ga bo vzel. Nekje za bojno črto imamo veterinarsko bolnišnico, kjer bi lahko poskrbeli zanj, ampak najbrž jo imate tudi vi."
"Ja, mislim, da jo imamo. Nekje mora biti, kje natančno, pa ne vem," je počasi rekel Nemec. Nato je segel globoko v žep in iz njega izvlekel kovanec. "Izberi, katero stran hočeš. Cifra ali mož, ali kako že rečete pri vas? Kovanec bom pokazal na obe strani. Vedeli bodo: katera koli stran bo dobila konja, ga bo le po sreči. Vsi bomo ohranili svojo čast, je tako? Tako bo prav za vse."
Valižan ga je občudujoče premeril in se nasmehnil. "V redu, kar ti začni, švabček. Pokaži jim kovanec in frcni, jaz pa bom izbral."
Nemec je pomolil kovanec visoko v sonce in se počasi obrnil cel krog, preden ga je lesketajočega se zalučal visoko v nebo. Ko je padel na tla, je Valižan zaklical z glasnim, donečim glasom, da bi ga lahko slišal ves svet: "Mož!"
"No," je rekel Nemec in se sklonil, da bi ga pobral. "To, kar zre vame iz blata, je obraz mojega cesarja. Ni videti preveč zadovoljen z mano. Bojim se, da si zmagal. Konj je tvoj. Dobro skrbi zanj, prijatelj." Spet je prijel za vrv in jo podal Valižanu. Medtem je svojo drugo roko iztegnil v znak prijateljstva in sprave, njegov zgarani obraz pa je razsvetlil nasmeh. "V kakšni uri ali dveh," je rekel, "se bova spet po najboljših močeh trudila, da bi se pobila. Sam Bog ve, zakaj to počnemo. Mislim, da je morda še sam pozabil, zakaj. Zbogom, Valižan. Pokazala sva jim, ali ne? Pokazala sva jim, da je mogoče rešiti vsako težavo, če si ljudje le zaupajo. To je vse, kar je potrebno, kajne?"
Pritlikavi Valižan je nejeverno zmajal z glavo in vzel vrv. "Švabček, fant moj, če bi naju pustili skupaj za kakšno uro ali dve, bi lahko uredila vso to zagamano zmešnjavo. Ne bi bilo več žalujočih vdov in jokajočih otrok, ne v moji ne v tvoji dolini. Če ne bi šlo drugače, bi o vsem odločila s kovancem, mar ne?"
"Če bi res," je rekel Nemec in se zahihital, "če bi res tako naredila, bi bili za zmago na vrsti mi. Vaš kralj Jurij najbrž ne bi bil navdušen." Valižana je za hip prijel za ramena. "Pazi nase, prijatelj, in vso srečo. Auf Wiedersehen." Obrnil se je in počasi zakoračil po nikogaršnjem ozemlju do bodeče žice.
"Tudi tebi, fant moj," je za njim zaklical Valižan.

Ta odlomek me je tako navdušil, da ga moram pokazati svetu!
Koliko hudega se zgodi samo zato, ker se ljudje ne znajo (ne znamo) dogovoriti in se držati pametnih dogovorov.

Michael Morpurgo: Grivasti vojak, Hart založba 2012

Kakor vidim, obstaja tudi film, posnet po tej knjigi.