Metafizika cevi

Kdo bi si mislil, da bom jaz brala kdaj knjigo z naslovom Metafizika cevi. No, še najlažje bi si predstavljala, da bi bilo to poučno gradivo v kakšni strokovni šoli.
A omenjena knjiga je zanimiv roman, ki ga je napisala Amelie Nothomb (pri nas izdala založba Vale Novak 2002).

Roman na domiseln in humoren način govori o družini, ki so jo sestavljali oče, mama, bratec, sestrica in Rastlin'ca. Rastlin'ca so poimenovali otroka, ki je bil živ, a na nek način ni kazal znakov življenja. Ki ga nič ni zanimalo. Ki ni jokal.
Zdravniki so postavili diagnozo patološka apatija, staršem so rekli: "Vaš otrok je zelenjava. To je zelo skrb zbujajoče." A staršema je odleglo, ko sta to slišala. Zdaj sta vedela, da v otroku je življenje.
Starša sta vzela otroka domov, imela sta že dva otroka, ki sta pripadala človeški rasi: nič nista imela proti temu, da bi za povrh imela še rastlinsko potomstvo. ...
Glede tega so se vsi motili. Kajti rastline, tudi zelenjava, v očeh ljudi sicer niso žive, vendar zato niso nič manj žive. Drhtijo, kadar se bliža nevihta, od veselja točijo solze, kadar se dela dan, se zaničljivo delajo slepe, kadar jim kdo hoče kaj hudega, in se razbrzdano predajo plesu sedmih tančic, kadar je v zraku cvetni prah. Odlikuje jih pogled, o tem ni dvoma, čeprav nihče ne ve, kje imajo zenice.
In "zelenjava" je rasla, sicer pa z najmlajšim otrokom nista imela starša posebnih skrbi. Zamenjal si mu plenice, ga nahranil in to je bilo vse. Z zlato ribico v akvariju bi bilo več sitnosti.
Za to Rastlin'co se uporabljata še dva izraza, cev in Bog. Bog je bil popolno zadovoljstvo. Ničesar ni želel, ničesar pričakoval, ničesar zaznaval, ničesar zavračal /.../.Življenje je bilo tako popolno, da sploh ni bilo življenje. Bog ni živel, obstajal je. /.../ Bil je nasičenost in večnost. In vse to je bilo kar najtrdnejši dokaz, da je Bog bil Bog. Toda ta dokaz ni imel nikakršnega pomena, kajti Bog se je popolnoma požvižgal na to, da je Bog. /.../
Edina opravila Boga so bila požiranje, prebavljanje in - kot posledica - iztrebjanje. In zato cev.
Starša so na vse možne načine skušala "zbuditi" otroka, da bi se začel zanimati za okolico, za glasove, a nič ga ni zdramilo iz njegovega miru ...
Pogled je stvar izbire. ... pogled, ki je bistvo življenja, je najprej zavrnitev.
Živeti pomeni zavračati. Kdor sprejme vse, ni nič bolj živ kot odtok umivalnika. Otrok "cev" je bil samo umivalnik, ki mu je manjkal čep.
Cev pri dveh letih ni poskusila hoditi niti še po štirih, tudi oglasiti se še ni poskusila. A pri dveh letih se je začelo obdobje besnenja. Ostali družinski člani so bili veseli, da Rastlin'ca ni več rastlinca. Otrok je bil končno živ, saj je sedel v posteljici in se je drl, kot se lahko dere 2-letni otročiček. To obdobje je trajalo pol leta. Zdravniki so rekli, da mora dretje nadoknaditi za nazaj. Trajalo je, dokler ... oče je nekega dne poklical svojo mamo, da pride pogledat otroka, mama je živela na drugem koncu sveta (v Belgiji, medtem ko je družina živela na Japonskem) in tako tretjega vnuka sploh še ni videla.
Prišla je in ko se je pozdravila z vsemi sorodniki, se je sama odpravila v brlog te pošasti. Od daleč je bilo slišati hripavo rjovenje.
Naenkrat dve in pol let starega Boga zmoti neznan obraz. In neznana roka, ki sega proti njemu, ima med prsti nekaj ... nekaj belega, babica mu reče: "To je belgijska bela čokolada. To je za jesti." Jesti. Bog to besedo pozna. In čokolada diši ... in Bog občuti hkrati strah in poželenje, opogumi se in z zobmi ugrizne v novost.
In zgodi se čudež! Naslada stopi v glavo, razpara možgane in v njih sproži odmevajoč glas /.../: "To sem jaz! To sem jaz, ki živim!"
Takrat sem se torej rodila, v starosti dveh let in pol, februarja 1970, v gorah Kansai, v vasi Šukugava, pred očmi moje babice po očetovi strani, po milosti bele čokolade. /.../
Postala sem otrok, o kakršnem sanjajo starši: priden, in bister hkrati, molčeč in pozoren, smešen in preudaren /.../.Zdaj ko sem vedela, kaj je užitek, sem začela funkcionirati. Očetu in mami je odleglo: potem ko sta imela dve leti rastlino in nato šest mesecev pobesnelo zverino, sta končno dobila nekaj bolj ali manj normalnega. Začela sta me ogovarjati z imenom.
Deklica je zdaj nadoknadila veliko zamujenega, hoja, tek, vse je imelo smisel. A govorila še vedno ni, čeprav je znala ... v sebi. Starši so bitja občutljive vrste: postreči jim moraš z velikimi klasiki, ki jim vlijejo občutek, da so pomembni. /.../ Nadela sem si torej blažen in slovesen izraz ter prvič izustila glasove, ki sem jih imela v glavi: "Mama!" Vznesenost matere. In ker ni bilo treba nikogar užaliti, sem takoj dodala: "Ata!" Razneženost očeta. /.../ Človek bi mislil, da sta dvomila o lastni svoji identiteti: mar nista bila prepričana, da se eden imenuje 'ata', drugi pa 'mama'? Zdelo se mi je, da jima je zares veliko do tega, da to potrdim.
Dalje pojasni nadaljnjo pot začetkov glasnega govorjenja, katera je bila tretja beseda - sesalnik - zaradi občudovanja početja sesalnika: aparat je goltal otipljive stvari in jih spreminjal v nekaj neobstoječega. Nekaj je zamenjal z ničem: ta zamenjava ni mogla biti nič drugega kot božje delo.
/.../ Z imenom sem klicala že štiri osebe; zaradi tega so bile vsakič tako srečne, da nisem več dvomila o pomembnosti besede: za vsakega posameznika je bila dokaz, da je tam. Na podlagi tega sem sklepala, da o tem niso bili prepričani. Potrebovali so me, da so to zvedeli.
Govoriti je torej pomenilo dajati življenje?/.../
Zelo hitro sem spoznala, da zaradi svoje starosti uživam poseben položaj. V deželi vzhajajočega sonca je otrok od rojstva do vrtca Bog.

Toliko skozi kakšno tretjino knjige ...
Koliko zanimivega je še na preostalih straneh! Vsekakor mi je zelo blizu tak način pripovedi, razmišljanja. Logika misli. Npr. o(b) tem, kako nekdo vidi pomen besede, svojega obstoja ...

Z enega vrtička v drugega! :-)