Mestece, kjer se živi po komunističnih načelih - za najemnino 15 € mesečno
V majhnem mestecu Marinaleda v Andaluziji življenje poteka čisto drugače kot drugje v Španiji. Vsak prebivalec ima zagotovljeno nujno za življenje, medtem ko se sicer Španija bori s hudo krizo in brezposelnostjo.
V majhnem mestecu Marinaleda v Andaluziji življenje poteka čisto drugače kot drugje v Španiji. Vsak prebivalec ima zagotovljeno nujno za življenje, medtem ko se sicer Španija bori s hudo krizo in brezposelnostjo.
V mestecu na jugu Španije na površini 25 kvadratnih kilometrov živi 2.700 ljudi - meščani se trudijo živeti po načelih socializma in komunizma.
Ob nedeljah imajo tradicionalne sestanke, ki se jih redno udeležuje okoli 400 meščanov. Tam sprejemajo vse odločitve. Dejstvo je, da v mestu ni ne brezposlenosti in ne kriminala; to seveda privlači vedno več ljudi. Tako se mesto počasi širi.
Hiše si zgradijo prebivalci sami. Mestna uprava (Juan Manuel Sanchez Gordillo je župan in idejni vodja mesta) da ljudem, ki dve leti čakajo (čakalna lista), zemljišče in material za gradnjo hiše. Graditi morajo sami, jim pa pri tem pomagajo strokovnjaki, ki jih zagotovi mesto.
Najemnina je po 15 €. Prodajati hiš ne smejo.
Meščani imajo na voljo tudi številne športne objekte, kot so razna igrišča, bazen, imajo tudi svojo TV in radio in brezplačen internet.
Posebej se me dotakne to, da v mestu ni kriminala. Zato nimajo niti policije.
Povzeto po prispevku na spletu.
Pa razmišljam.
Sliši se idilično.
Ali pa ne?
Je res mogoče, da ena taka "državica" zaživi? In da res živi ... in da se ne sfiži vse skupaj?
Je mogoče, da ena velika človeška skupnost res zna bratsko živeti skupaj, v nekakšni enakosti? Saj vendar nastajajo vedno nove in nove razlike ... zrastejo normalno - ker smo ljudje različni in ker imamo različne pogoje in različne sposobnosti in različne želje.
In brez policije? Po španskih zakonih potrebuje tako velik kraj od 4 do 7 policistov.
Navsezadnje ... saj tja vendar lahko pride kakšen "lump" od drugje - če so že tam sami poštenjaki ...
In še nekaj ... Zdi se mi, da se vedno vsaka idila postopoma ali pa tudi zelo na hitro razblini. Vse je tako minljivo. In tako človeško.
Ampak morda pa vendar ljudje tudi kaj zrastemo?
Sliši se upanjsko.
P.S.: Razmišljam.
Jezus je učil o ljubezni. In jo je tudi živel. In prvi kristjani so živeli v bratski skupnosti in vseh 2000 let je obstajalo in obstaja mnogo skupnosti, ki so skušale živeti po božjih zapovedih, po Jezusovem nauku.
Pa nikoli ni bilo nekaj samo dobro.
Pa so se gotovo mnogi zelo trudili.
Zdi se mi, da je tako v vsaki človeški skupnosti. Ker je živa. Ker smo ljudje zelo različni in ker nikoli niso odnosi med nami samo v ljubezni in sočutni strpnosti.
Za sožitje med ljudmi je potrebna ljubezen. Je potrebna širina, je potreben čut pa pravičnost, potrebna je poštenost.
Koliko je že bilo v zgodovini takih in podobnih "poskusov" kot je v Andaluziji? Pa naj je šlo za komunistična načela ali pa kar preprosto za krščanstvo ...
5. 5. 14
P.S. 2:
Dodajam link, ki ga je v komentarju dala Nataša:
http://www.mladina.si/78121/27-06-2008-marinaleda_-_alternativa__ki_deluje
Galerija (4)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
