Najprej pomislim ... tožijo, žalujejo, jočejo ...
In berem: "Okrožno sodišče v Haagu je danes začelo z obravnavo civilne tožbe, ki jo je združenje Matere Srebrenice vložilo proti nizozemski vladi in nizozemskim pripadnikom enot Združenih narodov v BiH leta 1995. Preživeli in svojci žrtev genocida v Srebrenici Nizozemsko tožijo, ker ni preprečila pokola 8000 Bošnjakov, in zahtevajo odškodnino."
Joooj. Spomini na tiste grozne stvari, ki so za vedno prinesle toliko gorja v Srebrenico in njeno okolico ... tja, kjer so živeli Ljudje. Ja, Ljudje. Saj ni pomembno, katere narodnosti so ... Ljudje so.
Takole je svoj spomin na Tedaj napisala Maruša Krese:
Že tretji dan sedimo na radiu Zid v Sarajevu. Poslušamo klice na pomoč radiotelegrafista iz Srebrenice. Kakih petdeset ljudi v malem radijskem studiu molči. Kako se že reče? Če bi padla šivanka, bi jo slišali. "Pred Srebrenico so" Storite kaj! Me kdo sliši?" /.../ "Prezgodaj je še, da bi jih napadli. Postavili smo jim ultimat." Koliko ultimatov je bilo postavljeno v vseh teh letih in ne spomnim se niti enega, ki bi prinesel kaj dobrega. /.../ "V mestu so! Konec je," vpije radiotelegrafist. In predstavnik Nata ali OZN z mirnim glasom razloži, da sedaj Nato ne bo napadel, ker je srbska vojska v mestu in so Natove bombe prenevarne za civiliste. /.../
Vso noč sedimo v studiu. Radiotelegrafist se ni več oglasil. ...
In poiščem Mehmedalijo Alića (Nihče):
Morilec s smrtjo mojega brata ni pridobil ničesar. Od teh krvnikov se niti ne pričakuje, da bodo za svoje zločine odgovarjali, od nas, ki zaradi njih trpimo, pa se pričakuje, da poleg odpuščanja še molčimo. Če je moj greh, da govorim resnico, sem pripravljen grešiti do konca življenja.
Srebrenico in njeno celotno regijo je svetovna birokratska elita iztrgala iz rok njenega prebivalstva in jo podarila klavcem kot krvavo nagrado za genocid. V Srebrenici niso izvedli genocida le nad ljudmi, ampak tudi nad vsemi temeljnimi človekovimi pravicami. Genocid ni bil samo narejen, temveč kratko malo traja, in to na prefinjeno umazan način.
Kako je mogoče, da se v zavarovani coni Združenih narodov na koncu 20. stoletja zgodi tako gnusen zločin, in da za to danes iz vrst odgovornih iz ZN še nihče ni odgvarjal? Kako je mogoče, da je Srebrenica po genocidu ostala pod okriljem tistih, ki so pobijali, posiljevali in preganjali njeno prebivalstvo? Ali naša vrnitev na svoje velja samo en dan v letu, 11. julija? Dan, ko jočemo. ... Ko na pokopališču v Potočarih gostimo evropsko in svetovno elito, ki nam bere govore in predavanja. Vsako leto nam na ta dan izrečejo veliko lažnih besed obžalovanja in veliko lažnivih obljub.
Gospodje. Govorite, da ni nikoli prepozno privesti krivce pred sodišče. Jaz pa pravim, da je danes za nas prepozno. Zamujate že od samega začetka.
Prepozno je, da si operete čast. /.../
Prepozno za mnoge matere, ki so od bolečine umrle in niso dočakale ne pokopa svojih sinov ne kazni za zločince.
Prepozno za kaznovanje zločincev, ker ste po toliko letih čakanja iz njih pomagali ustvariti mite in tako iz njihovih sinov in vnukov vzgojili nove heroje smrti. /.../
Zločinca ne morete nikoli dovolj kaznovati, da bi zadostili pravici, če žrtvam hkrati ne povrnete minimuma časti.
Vse fotografije so s te strani.
Kdaj bo žrtvam povrnjen minimum časti?
Koliko je takih žrtev po vsem svetu ... v vseh časih ...?
Ali smo ljudje kot človeštvo kaj napredovali?
