Marie Skłodowska-Curie (umrla na današnji dan pred 80 leti)
Od kar sem slišala malo več o Marie Skłodowski-Curie, me je navduševala. Njena zgodba me ni pritegnila toliko zaradi tega, ker je bila izredno izobražena ženska, ki je resnič
Od kar sem slišala malo več o Marie Skłodowski-Curie, me je navduševala. Njena zgodba me ni pritegnila toliko zaradi tega, ker je bila izredno izobražena ženska, ki je resnično znala uporabljati svoj razum, temveč še bolj zaradi njene delavnosti in srčnosti ... človeškosti in človečnosti.
Tako sem z veseljem spet vzela v roke knjigo z naslovom Kdo je ta žena? (avtor: O. J. Tauszinski). Knjižno delo prikazuje Manjino (Marijino) življenje, posamezne delčke.
Manja Skłodowska se je rodila l. 1867 na Poljskem, umrla pa je l. 1934 v Franciji.
Pred dobrimi 100 leti (1911) je prejela Nobelovo nagrado, že drugo, prvo je 8 let prej - kot prva ženska - skupaj skupaj z možem in Becquerelom.
Tako sem z veseljem spet vzela v roke knjigo z naslovom Kdo je ta žena? (avtor: O. J. Tauszinski). Knjižno delo prikazuje Manjino (Marijino) življenje, posamezne delčke.
Manja Skłodowska se je rodila l. 1867 na Poljskem, umrla pa je l. 1934 v Franciji.
Pred dobrimi 100 leti (1911) je prejela Nobelovo nagrado, že drugo, prvo je 8 let prej - kot prva ženska - skupaj skupaj z možem in Becquerelom.
Kdo je ta žena?
O. J. Tauszinski se v svojem delu sprašuje o nenavadni deklici, dekletu, ženi, mami, znanstvenici ... in ob tem pripoveduje o tej izjemni osebi, Marie Currie.
Bila je nadvse vedoželjna in vestna že kot deklica. Bila je tudi izredno razumna.
Odraščala je v revščini s še dvema sestrama in bratom ob skrbnem, a zgodaj ovdovelem očetu. Ob veliki lakoti po znanju pa je v njej raslo tudi sočutno srce.
Tako je potem, ko je postala učiteljica na gradu, zastonj poučevala tudi revne vaške otroke - v svojih na dan dveh prostih urah.
Živela je izredno skromno, da je lahko pomagala študirati svoji sestri Bronji, ki je bila v Parizu na Sorboni. Obenem pa je tako hrepenela po tem, da bi tudi sama študirala. Vsako prosto minuto je izkoristila za branje, za učenje.
Potem se ji je nasmehnila sreča, ko je doštudirala in se poročila njena sestra, povabila jo je k sebi v Pariz (Manja je bila tedaj stara 23 let). Sprva je stanovala pri njej, toda tudi Bronja in njen mož sta bila le revna zdravnika, ki sta pogosto zdravila ljudi, ki niso mogli zdravljenja plačati.
In Marija, ki nikoli ni hotela narediti kakršnekoli krivice, še več, bila je nadvse obzirna in sočutna, se je preselila v neko podstrešno sobico. Učenje jo je tako zaposlovalo, da včasih ni utegnila niti jesti. Da ji ni bilo potrebno kuriti sobice, je ves dan preživela v šoli in v knjižnici.
Njena stanodajalka (1892): "Februarja, ko je bilo tako mrzlo, jo vprašam: Kaj vas ne zebe, gospodična, pod tanko pernico v nezakurjeni sobi? - Me, reče čisto preprosto, ampak tu se ne da nič napraviti. In če mi je le premrzlo, položim še stol na pernico. Ta je prav težak, in tako si domišljam, da mi postaja topleje ..."
Ko so jo našli nezavestno na stopnicah, je zdravnik za ubožne prišel k njej in ugotovil, da tisti dan sploh ni jedla, prejšnji dan pa le nekaj redkvic in češenj ... Obenem pa mu je Marija povedala, kako je srečna, da se ji godi dobro, saj je zdaj dobila štipendijo od svojega rodnega mesta. Šeststo rubljev na leto.
Ko je zdravnika potem hišnica vprašala, kaj manjka študentki, je on pokazal na kozice na štedilniku in rekel: "Nič drugega, samo tole." In hišnica je dobila materinske poteze in pohitela z vročo juho na podstrešje k podnajemnici.
Pri skupnih prijateljih se je Marija seznanila s svojim bodočim možem, Pierrom Curieem. Sestra Bronja, ki se je še vedno otepala z revščino, je svoji dragi sestrici Manji za poročno darilo (1895) dala narediti poročno obleko. Ampak Marija je imela samo eno obleko sploh in si je za poročno obleko želela rjav kostim in svetlo modro bluzo, s čimer je v grozo spravila šiviljo.
Štipendije, ki jo je dobila od mesta Varšave, ni nikoli imela za svojo, sprejela jo je kot posojilo, takoj ko je mogla, jo je vrnila (1896) in s tem presenetila uradnike, ki so skrbeli za Aleksandrove štipendije.
Noseči ženi je Pierre dejal (1897), da se bo kot mati morda odvrnila od fizike, toda ona je rekla, da jo je kot otroka vprašala teta, če želi za rojstni dan iti v gledališče ali jahati ponija. In Marija ji je rekla: Hočem na poniju jahati v gledališče. Hočem oboje! Zakaj ali - ali? Taka je ostala tudi kasneje.
O. J. Tauszinski se v svojem delu sprašuje o nenavadni deklici, dekletu, ženi, mami, znanstvenici ... in ob tem pripoveduje o tej izjemni osebi, Marie Currie.
Bila je nadvse vedoželjna in vestna že kot deklica. Bila je tudi izredno razumna.
Odraščala je v revščini s še dvema sestrama in bratom ob skrbnem, a zgodaj ovdovelem očetu. Ob veliki lakoti po znanju pa je v njej raslo tudi sočutno srce.
Tako je potem, ko je postala učiteljica na gradu, zastonj poučevala tudi revne vaške otroke - v svojih na dan dveh prostih urah.
Živela je izredno skromno, da je lahko pomagala študirati svoji sestri Bronji, ki je bila v Parizu na Sorboni. Obenem pa je tako hrepenela po tem, da bi tudi sama študirala. Vsako prosto minuto je izkoristila za branje, za učenje.
Potem se ji je nasmehnila sreča, ko je doštudirala in se poročila njena sestra, povabila jo je k sebi v Pariz (Manja je bila tedaj stara 23 let). Sprva je stanovala pri njej, toda tudi Bronja in njen mož sta bila le revna zdravnika, ki sta pogosto zdravila ljudi, ki niso mogli zdravljenja plačati.
In Marija, ki nikoli ni hotela narediti kakršnekoli krivice, še več, bila je nadvse obzirna in sočutna, se je preselila v neko podstrešno sobico. Učenje jo je tako zaposlovalo, da včasih ni utegnila niti jesti. Da ji ni bilo potrebno kuriti sobice, je ves dan preživela v šoli in v knjižnici.
Njena stanodajalka (1892): "Februarja, ko je bilo tako mrzlo, jo vprašam: Kaj vas ne zebe, gospodična, pod tanko pernico v nezakurjeni sobi? - Me, reče čisto preprosto, ampak tu se ne da nič napraviti. In če mi je le premrzlo, položim še stol na pernico. Ta je prav težak, in tako si domišljam, da mi postaja topleje ..."
Ko so jo našli nezavestno na stopnicah, je zdravnik za ubožne prišel k njej in ugotovil, da tisti dan sploh ni jedla, prejšnji dan pa le nekaj redkvic in češenj ... Obenem pa mu je Marija povedala, kako je srečna, da se ji godi dobro, saj je zdaj dobila štipendijo od svojega rodnega mesta. Šeststo rubljev na leto.
Ko je zdravnika potem hišnica vprašala, kaj manjka študentki, je on pokazal na kozice na štedilniku in rekel: "Nič drugega, samo tole." In hišnica je dobila materinske poteze in pohitela z vročo juho na podstrešje k podnajemnici.
Pri skupnih prijateljih se je Marija seznanila s svojim bodočim možem, Pierrom Curieem. Sestra Bronja, ki se je še vedno otepala z revščino, je svoji dragi sestrici Manji za poročno darilo (1895) dala narediti poročno obleko. Ampak Marija je imela samo eno obleko sploh in si je za poročno obleko želela rjav kostim in svetlo modro bluzo, s čimer je v grozo spravila šiviljo.
Štipendije, ki jo je dobila od mesta Varšave, ni nikoli imela za svojo, sprejela jo je kot posojilo, takoj ko je mogla, jo je vrnila (1896) in s tem presenetila uradnike, ki so skrbeli za Aleksandrove štipendije.
Noseči ženi je Pierre dejal (1897), da se bo kot mati morda odvrnila od fizike, toda ona je rekla, da jo je kot otroka vprašala teta, če želi za rojstni dan iti v gledališče ali jahati ponija. In Marija ji je rekla: Hočem na poniju jahati v gledališče. Hočem oboje! Zakaj ali - ali? Taka je ostala tudi kasneje.
1898 - Marija je prosila profesorja Becquerela, če sme ona za doktorsko dizertacijo raziskati uranove žarke, ki jih je on odkril.
Marija je ponoči med nošenjem jokajočega otroka (Irene) začela razmišljati, da poleg urana in torija žari (žarenje sta skupaj s Pierrom poimenovala radioaktivnost) še kakšen drug element, kakšen, ki ga še niso odkrili, se pa nahaja skupaj z uranom. Da bi to lahko dokazala, bi potrebovala velike količine surovega materiala, uran je pa zelo drag. Pierre je pomislil, da bi onadva morda lahko dobila odpadke, ki ostanejo pri predelovanju urana in svinčeve svetlice.
Tako so potem na prošnjo zakoncev Curie poslali tono odpada s Češke (z Jachymovske doline) z vlakom v Pariz. Mož in žena Curie sta sama spraznila voz, vrečo za vrečo znosila čez šolsko dvorišče v staro šupo. In potem je (po opazovanju šolske postrežnice, ki si nikakor ni predstavljala, da je to lahko življenje neke gospe) drobna in majhna madame Curie nosila težka vedra z nekakšno kadečo se brozgo ven, da se ohladijo. V šupo je vlačila nove vreče. Včasih je "kuhala" kar zunaj na odprtem ognjišču, z dolgim železnim drogom je mešala v mogočnem topilniku.
Tako sta Curiejeva iskala radij, za katerega sta ugotovila, da se nahaja skupaj z uranom.
Delček zgodbe, ki mi posebno ostaja v spominu že od prvič, ko sem brala o gospe Curie (1900): Henri Becquerel pride h gospe Curie v njeno revno šupo, v njen laboratorij. Šipe so mnoge počene in polepljene, streha pušča.
Ko pride, je ravno ni, vendar Becquerel ugotavlja, da gotovo ni daleč, saj sta dva gorilnika prižgana. Nad enim gorilnikom visi retorta s kot steklo svetlikajočo se tekočino, ki počasi izpareva. Nad drugim se pa kuha kislo zelje, kosilo zakoncev Curie.
Radovedni obiskovalec se razgleduje po prostoru in na klopi opazi začeto pletenje - otroško jopico. Na mizi opazi Marijin zvezek, v njem je zapisano o 0,0002 % raztopini polonija, ki pri temperaturi 85 stopinj C ... Toda naenkrat se začne recept za marmelado ... Obiskovalec se je čudil, kaj vse hkrati dela madame Curie.
1902: Dva radovedna dečka ponoči skrivaj hočeta videti čudežni žareči element. Bo žlahtni kamen v mraku viden? Da. Videti ga je in ni samo eden. /.../ V popolnoma temni šupi žarijo sami od sebe v plavkastem meglenem sijaju. To je videti kot nočno nebo s svojimi zvezdami.
Pariz 1903: Minister za prosveto je bil zelo slabe volje, saj je šele iz časopisov izvedel za dva velika učenjaka, zakonca Curie, ki ju na Švedskem častijo (Nobelova nagrada Švedske Akademije), v Angliji občudujejo (Davyjevo odlikovanje angleške Royal Society), pri nas sta pa neznana. Bila sta sicer oba zelo cenjena v strokovnih krogih, vendar je bil on le profesor na strokovni šoli (čeprav je prosil za mesto na Sorboni) in laboratorija ni dobil (čeprav je prosil zanj), ampak ... zdaj se bo pa svet smejal Franciji, češ kako so nepozorni do svojih velikih ljudi.
Zakonca Curie sta že med delom za odkritje radija vedela, da radij ne le žari, temveč tudi, da povzroča opekline. Pierre si je opeklino zavestno povzročil, da jo je potem opazoval. Čez nekaj tednov se je rana pocelila in zrasla nova, zdrava. Tako je postalo verjetno, da bodo radijevi žarki postali v zdravstvu prav tako pomembni, kot so že bili rentgenski.
Ko je gospod Curie postal profesor na Sorboni, si je smel sam izbrati svojega asistenta - in izbral je svojo ženo. Tako sta zdaj lahko delala v "poštenem" laboratoriju.
L. 1905 sta zakonca dobila pismo skupine ameriških inženirjev in znanstvenikov, ki bi radi zgradili tovarno za radij. Prvo tako podjetje na svetu. Prosili so ju za pomoč.
Marija je rekla možu: "Piši jim, naj pošljejo enega svojih strokovnjakov; temu bova potem vse natančno razložila."
Profesor ljubeče pogleda "svojega asistenta".
"Poslušaj, Marie, način pridobivanja radija je tvoj izum. /.../ Izum je mogoče patentirati. Potem je zaščiten in kdor bi se rad z njim okoristil, mora lastniku patenta - torej tebi - plačati določeno odškodnino ..."
Marija je bila odločena, da si ne sme lastiti nečesa, kar je last vsega človeštva.
1906 - Madame Curie je ovdovela - moža je povozila konjska vprega. Marie je tako ostala sama z dvema malima hčerkama, z Ireno in Evo, na srečo je še vedno veliko pomagal dedek, Pierrov oče. Potem je prevzela mesto svojega ljubljenega moža in postala prva profesorica na Sorboni. S predavanjem je nadaljevala natančno tam, kjer je njen mož pred pol leta obstal ...
1911 - Marie Curie je dobila že drugič Nobelovo nagrado, prvič skupaj z možem in kolegom za fiziko, zdaj pa sama - za kemijo. Prišla je okrevajoča po težki operaciji v spremstvu zdravnice in tedaj 14-letne hčerke Irene. V svojem govoru je madam Curie poudarila, da je vse njeno delo povezano s pokojnim možem in njeni sestri se je zdelo: Taki ste genialni ljudje. Samo vaše delo vam je važno. Svojo slavo občutite kot siten privesek.
1913 - Dvoje mest je tekmovalo za čast, katero bo smelo ustanoviti prvi radijski inštitut na svetu. Pariz in Varšava. Marie se je težko odločila, a slednjič se je odločila za Pariz, saj je bila to domovina njenega moža in hčerk. Tam naj bi novi inštitut obsegal znanstveni in medicinski oddelek, tako bi iztočasno preizkušali novi nauk in praktično uporabnost.
Medtem so v Varšavi dokončali gradnjo inštituta in Marija je po 22 letih potovala v svojo domovino na slovesno otvoritev. Marija je v starki, ki je blaženo upirala svoj pogled vanjo, prepoznala svojo učiteljico izpred 37 let! Prisrčno jo je objela in poljubila na obe lici. Stara žena je ganjena rekla: "Kaj naj bi bilo za nas učitelje lepšega kot to, da po toliko letih srečamo gojenca, ki opravičuje naše življenjsko delo?!"
1916 - Mlad armadni šofer s povezano glavo in obliži po obrazu je sedel v gostilni blizu fronte in pripovedoval, kako je moral neko starejšo ženo prepeljati z njenimi aparati vred iz ene bolnišnice v drugo.
"Naložil sem torej prtljago; velike, težke zaboje, vam pravim ... In stara, mislim, se bo zdaj usedla poleg mene. Pa ne, raje hoče sedeti zadaj in ostati pri svojih aparatih. Tudi tako mi je prav. No, se pač voziva takole po poledeneli cesti. Sneži, da ne vidiš roke pred nosom. Od časa do časa zakličem: "Še niste zmrznili, madame?" - "Ne, ne, le vozite. Mudi se." ... In na pol pota ... začne voz drseti. ... zapelje še iz drevoreda topolov volovska vprega proti nam. No, kaj vam zdaj pravim, vse je šlo tako hitro. ... nenadoma smo ležali v jarku. Vsa sreča, da je zdaj toliko snega."
"Se je stari kaj zgodilo?"
"No, vsekakor ne dosti. Nekaj prask je odnesla in malo šepa. Ko sem splezal iz svoje škatle, sem bil tako zmešan, da sem najprej zaklical: "Ste mrtvi, milostljiva gospa?" Ampak prav takrat s eje izkopala iz snega in se mi smejala v obraz. ..."Ravno sem hotela pogledati, če me kaj potrebujete."
"In kaj je bilo potem?"
"No, nič. Ustavila sva naslednji tovornjak, zaboje preložila, gospa je spet potelovadila nanje in se odpeljala dalje. Jaz pa sem moral ostati pri svojem vozu. No - še prej me je takole obvezala."
"In se ni nič zadirala nate in vreščala kot vse stare ženske?"
"Sploh ne, bila je samo vesela, da se njenim aparatom ni nič zgodilo in se mi je prav zares zahvalila, da sem tako previdno prevrnil. ... Videti je tako stroga, ampak še nikdar nisem videl tako ljube in pametne osebe. To mora biti gotovo kakšna zdravnica ali kdo od Rdečega križa, drugače vendar ne bi potovala iz lazareta v lazaret."
Mlad zdravnik, ki je vstopil v gostilno in že nekaj časa poslušal pogovor, je rekel: "Kot prvi človek v Franciji se je spomnila, da bi bilo potrebno frontnim lazaretom, ki nimajo lastnih rentgenskih naprav, preskrbeti prevozne aparature. Od kar je danes zjutraj prispela k nam in pričela z rentgeneziranjem, nam je uspelo že šestim hudo ranjenim pešcem s takojšnjo operacijo rešiti življenje; šest dečkov smo rešili, ki bi sicer gotovo umrli! O lažjih primerih, ki bi obdržali trdo nogo ali neuporabno roko in bodo sedaj povsem okrevali, sploh ne bom govoril. In jutri bo ta žena v drugi bolnici nadaljevala s svojim delom in pojutrišnjim spet v drugi."
1920: Ameriška novinarka Meloney je obiskala znanstvenico v njenem inštitutu v Parizu in izvedela, da madame Curie, ki je svoj čas žrtvovala 4 leta svojega življenja, da je z lastnimi rokami pridobila en gram radija, zdaj sama pogreša to snov. Celo ta edini gram radija, ki ga je pridobila, je darovala Inštitutu v študijske in znanstvene namene.
Kako je to mogoče? Po vsem svetu se je tedaj (1920) radij pridobival v tovarnah, gram je stal 100 000 dolarjev. Kako bogata bi bila tale dama, če ne bi svojega grama radija, sadu štiriletnega dela, kar podarila, kot človek podari cvet?
"Kaj svojega odkritja niste patentirali? Za sam patent bi vam morali današnji proizvajalci vendar že izplačati milijone."
"Nisem trgovka."
"Toda vaš radij je vendar danes eno najvažnejših sredstev za zdravljenje raka. Vse človeštvo ste s svojo iznajdbo obdarovali. Ali ne bi bilo samo ob sebi umevno, da bi tudi vi imeli kakšne koristi od tega?"
"Ravno zato, ker je radij tako važno zdravilo, se nisva mogla z njim okoristiti ..." Ona in njen Pierre.
"Toda tovarnarji z radijem vendar bogatijo! /.../ In danes se ne kesate, da ste bili tako nesebični?"
"Ne. Ne potrebujem denarja. Edino, kar mi manjka, je nekaj radija za nadaljne delo."
In potem je novinarka Meloney v Ameriki med ženskami organizirala zbiranje denarja, da kupijo gram radija za Marie Curie, da bo lahko nadaljevala s svojim znanstvenim delom.
Čez pol leta je madam Curie odpotovala s svojim hčerkama v Ameriko po svoj podarjeni zaklad!
Pariz 1920: Madame Curie, ki jo prestreže neka ženska, ki se hoče zahvaliti za svojo ozdravitev: "Ko sem našla radij, nisem niti slutila, da bo zdravilen. Bilo mi je kot materi, ki tudi ne more vedeti, če bo otrok, ki ga je rodila, postal plemenit človek ali zločinec."
Potem je gledala Marie Curie svoje trzajoče prste ... "Radij pa lahko tudi uniči zdravje." Marijina hčerka Irena, njena asistentka, je kasneje mamo vprašala, zakaj je s svojim govorjenjem tako zmedla tisto ubogo žensko, ki se ji je prišla zahvalit za zdravje.
"Oh, otrok moj, večkrat sem zaskrbljena. - Glej, ti si bila še majhna deklica, ko sta oba Wrighta zgradila prvo letalo. Kako smo se tedaj vsi veselili! Mislili smo, da je sedaj uresničen prastari sen človeštva o letenju. No, in deset let kasneje so že padale prve bombe iz tega "uresničenega sna" na nezaščitene vasi in mesta."
"Kako prideš od mlekarice na letala in bombe?"
Stara dama odgovarja bolj sebi kot svoji asistentki:
"Kaj vem, če že jutri ne pride kdo na zamisel, da vrže morilske radioaktivne snovi iz letal? Oh, Irene, večkrat mi je prav tesno. - Kdo bo moj zdravilno močni radij obvaroval pred zlorabo, ko bom nekoč mrtva? - O, ko bi vam mladim raziskovalcem mogla dati še nekaj več kot samo svoje znanje in svoje izkušnje ... Zavest odgovornosti!"
Tai-Yan-Fu 1932: V častitljivem starem templju je kitajski svečenik rekel mlademu Evropejcu: "Običajno mi ne kažemo tujcem svetinj naših pagod. Toda mi Kitajci že pet tisočletij pospešujemo razvoj učenosti in umetnosti. In ker ste videti učen tujec s smislom za umetnost, vas bom peljal v galerijo našega templja, kjer visijo slike največjih dobrotnikov človeštva."
In potem ga je svečenik popeljal pokazat slike in gledala sta eno za drugo. Nenadoma je Evropejec obstal, svečenik pa mu je pojasnil, kdo je žena na sliki pred njima: "Mi Kitajci častimo to ženo kot eno največjih dobrotnic človeškega rodu, čeprav so nebesa v svoji nepojmljivi previdnosti tako ukrenila, da ni bila rojena v Državi sredine, temveč na koncu sveta, v vaši mračni deželi. Samo njeno ime je ime prave Kitajke. Imenuje se Ma-Ri-Kü-Ri."
1934, Švica: Marie Curie sta pripeljali hčerki v sanatorij, imela je levkemijo. Tam je umrla.
Citati so prepisani iz zgoraj omenjene knjige Kdo je ta žena.
Marija je ponoči med nošenjem jokajočega otroka (Irene) začela razmišljati, da poleg urana in torija žari (žarenje sta skupaj s Pierrom poimenovala radioaktivnost) še kakšen drug element, kakšen, ki ga še niso odkrili, se pa nahaja skupaj z uranom. Da bi to lahko dokazala, bi potrebovala velike količine surovega materiala, uran je pa zelo drag. Pierre je pomislil, da bi onadva morda lahko dobila odpadke, ki ostanejo pri predelovanju urana in svinčeve svetlice.
Tako so potem na prošnjo zakoncev Curie poslali tono odpada s Češke (z Jachymovske doline) z vlakom v Pariz. Mož in žena Curie sta sama spraznila voz, vrečo za vrečo znosila čez šolsko dvorišče v staro šupo. In potem je (po opazovanju šolske postrežnice, ki si nikakor ni predstavljala, da je to lahko življenje neke gospe) drobna in majhna madame Curie nosila težka vedra z nekakšno kadečo se brozgo ven, da se ohladijo. V šupo je vlačila nove vreče. Včasih je "kuhala" kar zunaj na odprtem ognjišču, z dolgim železnim drogom je mešala v mogočnem topilniku.
Tako sta Curiejeva iskala radij, za katerega sta ugotovila, da se nahaja skupaj z uranom.
Delček zgodbe, ki mi posebno ostaja v spominu že od prvič, ko sem brala o gospe Curie (1900): Henri Becquerel pride h gospe Curie v njeno revno šupo, v njen laboratorij. Šipe so mnoge počene in polepljene, streha pušča.
Ko pride, je ravno ni, vendar Becquerel ugotavlja, da gotovo ni daleč, saj sta dva gorilnika prižgana. Nad enim gorilnikom visi retorta s kot steklo svetlikajočo se tekočino, ki počasi izpareva. Nad drugim se pa kuha kislo zelje, kosilo zakoncev Curie.
Radovedni obiskovalec se razgleduje po prostoru in na klopi opazi začeto pletenje - otroško jopico. Na mizi opazi Marijin zvezek, v njem je zapisano o 0,0002 % raztopini polonija, ki pri temperaturi 85 stopinj C ... Toda naenkrat se začne recept za marmelado ... Obiskovalec se je čudil, kaj vse hkrati dela madame Curie.
1902: Dva radovedna dečka ponoči skrivaj hočeta videti čudežni žareči element. Bo žlahtni kamen v mraku viden? Da. Videti ga je in ni samo eden. /.../ V popolnoma temni šupi žarijo sami od sebe v plavkastem meglenem sijaju. To je videti kot nočno nebo s svojimi zvezdami.
Pariz 1903: Minister za prosveto je bil zelo slabe volje, saj je šele iz časopisov izvedel za dva velika učenjaka, zakonca Curie, ki ju na Švedskem častijo (Nobelova nagrada Švedske Akademije), v Angliji občudujejo (Davyjevo odlikovanje angleške Royal Society), pri nas sta pa neznana. Bila sta sicer oba zelo cenjena v strokovnih krogih, vendar je bil on le profesor na strokovni šoli (čeprav je prosil za mesto na Sorboni) in laboratorija ni dobil (čeprav je prosil zanj), ampak ... zdaj se bo pa svet smejal Franciji, češ kako so nepozorni do svojih velikih ljudi.
Zakonca Curie sta že med delom za odkritje radija vedela, da radij ne le žari, temveč tudi, da povzroča opekline. Pierre si je opeklino zavestno povzročil, da jo je potem opazoval. Čez nekaj tednov se je rana pocelila in zrasla nova, zdrava. Tako je postalo verjetno, da bodo radijevi žarki postali v zdravstvu prav tako pomembni, kot so že bili rentgenski.
Ko je gospod Curie postal profesor na Sorboni, si je smel sam izbrati svojega asistenta - in izbral je svojo ženo. Tako sta zdaj lahko delala v "poštenem" laboratoriju.
L. 1905 sta zakonca dobila pismo skupine ameriških inženirjev in znanstvenikov, ki bi radi zgradili tovarno za radij. Prvo tako podjetje na svetu. Prosili so ju za pomoč.
Marija je rekla možu: "Piši jim, naj pošljejo enega svojih strokovnjakov; temu bova potem vse natančno razložila."
Profesor ljubeče pogleda "svojega asistenta".
"Poslušaj, Marie, način pridobivanja radija je tvoj izum. /.../ Izum je mogoče patentirati. Potem je zaščiten in kdor bi se rad z njim okoristil, mora lastniku patenta - torej tebi - plačati določeno odškodnino ..."
Marija je bila odločena, da si ne sme lastiti nečesa, kar je last vsega človeštva.
1906 - Madame Curie je ovdovela - moža je povozila konjska vprega. Marie je tako ostala sama z dvema malima hčerkama, z Ireno in Evo, na srečo je še vedno veliko pomagal dedek, Pierrov oče. Potem je prevzela mesto svojega ljubljenega moža in postala prva profesorica na Sorboni. S predavanjem je nadaljevala natančno tam, kjer je njen mož pred pol leta obstal ...
1911 - Marie Curie je dobila že drugič Nobelovo nagrado, prvič skupaj z možem in kolegom za fiziko, zdaj pa sama - za kemijo. Prišla je okrevajoča po težki operaciji v spremstvu zdravnice in tedaj 14-letne hčerke Irene. V svojem govoru je madam Curie poudarila, da je vse njeno delo povezano s pokojnim možem in njeni sestri se je zdelo: Taki ste genialni ljudje. Samo vaše delo vam je važno. Svojo slavo občutite kot siten privesek.
1913 - Dvoje mest je tekmovalo za čast, katero bo smelo ustanoviti prvi radijski inštitut na svetu. Pariz in Varšava. Marie se je težko odločila, a slednjič se je odločila za Pariz, saj je bila to domovina njenega moža in hčerk. Tam naj bi novi inštitut obsegal znanstveni in medicinski oddelek, tako bi iztočasno preizkušali novi nauk in praktično uporabnost.
Medtem so v Varšavi dokončali gradnjo inštituta in Marija je po 22 letih potovala v svojo domovino na slovesno otvoritev. Marija je v starki, ki je blaženo upirala svoj pogled vanjo, prepoznala svojo učiteljico izpred 37 let! Prisrčno jo je objela in poljubila na obe lici. Stara žena je ganjena rekla: "Kaj naj bi bilo za nas učitelje lepšega kot to, da po toliko letih srečamo gojenca, ki opravičuje naše življenjsko delo?!"
1916 - Mlad armadni šofer s povezano glavo in obliži po obrazu je sedel v gostilni blizu fronte in pripovedoval, kako je moral neko starejšo ženo prepeljati z njenimi aparati vred iz ene bolnišnice v drugo.
"Naložil sem torej prtljago; velike, težke zaboje, vam pravim ... In stara, mislim, se bo zdaj usedla poleg mene. Pa ne, raje hoče sedeti zadaj in ostati pri svojih aparatih. Tudi tako mi je prav. No, se pač voziva takole po poledeneli cesti. Sneži, da ne vidiš roke pred nosom. Od časa do časa zakličem: "Še niste zmrznili, madame?" - "Ne, ne, le vozite. Mudi se." ... In na pol pota ... začne voz drseti. ... zapelje še iz drevoreda topolov volovska vprega proti nam. No, kaj vam zdaj pravim, vse je šlo tako hitro. ... nenadoma smo ležali v jarku. Vsa sreča, da je zdaj toliko snega."
"Se je stari kaj zgodilo?"
"No, vsekakor ne dosti. Nekaj prask je odnesla in malo šepa. Ko sem splezal iz svoje škatle, sem bil tako zmešan, da sem najprej zaklical: "Ste mrtvi, milostljiva gospa?" Ampak prav takrat s eje izkopala iz snega in se mi smejala v obraz. ..."Ravno sem hotela pogledati, če me kaj potrebujete."
"In kaj je bilo potem?"
"No, nič. Ustavila sva naslednji tovornjak, zaboje preložila, gospa je spet potelovadila nanje in se odpeljala dalje. Jaz pa sem moral ostati pri svojem vozu. No - še prej me je takole obvezala."
"In se ni nič zadirala nate in vreščala kot vse stare ženske?"
"Sploh ne, bila je samo vesela, da se njenim aparatom ni nič zgodilo in se mi je prav zares zahvalila, da sem tako previdno prevrnil. ... Videti je tako stroga, ampak še nikdar nisem videl tako ljube in pametne osebe. To mora biti gotovo kakšna zdravnica ali kdo od Rdečega križa, drugače vendar ne bi potovala iz lazareta v lazaret."
Mlad zdravnik, ki je vstopil v gostilno in že nekaj časa poslušal pogovor, je rekel: "Kot prvi človek v Franciji se je spomnila, da bi bilo potrebno frontnim lazaretom, ki nimajo lastnih rentgenskih naprav, preskrbeti prevozne aparature. Od kar je danes zjutraj prispela k nam in pričela z rentgeneziranjem, nam je uspelo že šestim hudo ranjenim pešcem s takojšnjo operacijo rešiti življenje; šest dečkov smo rešili, ki bi sicer gotovo umrli! O lažjih primerih, ki bi obdržali trdo nogo ali neuporabno roko in bodo sedaj povsem okrevali, sploh ne bom govoril. In jutri bo ta žena v drugi bolnici nadaljevala s svojim delom in pojutrišnjim spet v drugi."
1920: Ameriška novinarka Meloney je obiskala znanstvenico v njenem inštitutu v Parizu in izvedela, da madame Curie, ki je svoj čas žrtvovala 4 leta svojega življenja, da je z lastnimi rokami pridobila en gram radija, zdaj sama pogreša to snov. Celo ta edini gram radija, ki ga je pridobila, je darovala Inštitutu v študijske in znanstvene namene.
Kako je to mogoče? Po vsem svetu se je tedaj (1920) radij pridobival v tovarnah, gram je stal 100 000 dolarjev. Kako bogata bi bila tale dama, če ne bi svojega grama radija, sadu štiriletnega dela, kar podarila, kot človek podari cvet?
"Kaj svojega odkritja niste patentirali? Za sam patent bi vam morali današnji proizvajalci vendar že izplačati milijone."
"Nisem trgovka."
"Toda vaš radij je vendar danes eno najvažnejših sredstev za zdravljenje raka. Vse človeštvo ste s svojo iznajdbo obdarovali. Ali ne bi bilo samo ob sebi umevno, da bi tudi vi imeli kakšne koristi od tega?"
"Ravno zato, ker je radij tako važno zdravilo, se nisva mogla z njim okoristiti ..." Ona in njen Pierre.
"Toda tovarnarji z radijem vendar bogatijo! /.../ In danes se ne kesate, da ste bili tako nesebični?"
"Ne. Ne potrebujem denarja. Edino, kar mi manjka, je nekaj radija za nadaljne delo."
In potem je novinarka Meloney v Ameriki med ženskami organizirala zbiranje denarja, da kupijo gram radija za Marie Curie, da bo lahko nadaljevala s svojim znanstvenim delom.
Čez pol leta je madam Curie odpotovala s svojim hčerkama v Ameriko po svoj podarjeni zaklad!
Pariz 1920: Madame Curie, ki jo prestreže neka ženska, ki se hoče zahvaliti za svojo ozdravitev: "Ko sem našla radij, nisem niti slutila, da bo zdravilen. Bilo mi je kot materi, ki tudi ne more vedeti, če bo otrok, ki ga je rodila, postal plemenit človek ali zločinec."
Potem je gledala Marie Curie svoje trzajoče prste ... "Radij pa lahko tudi uniči zdravje." Marijina hčerka Irena, njena asistentka, je kasneje mamo vprašala, zakaj je s svojim govorjenjem tako zmedla tisto ubogo žensko, ki se ji je prišla zahvalit za zdravje.
"Oh, otrok moj, večkrat sem zaskrbljena. - Glej, ti si bila še majhna deklica, ko sta oba Wrighta zgradila prvo letalo. Kako smo se tedaj vsi veselili! Mislili smo, da je sedaj uresničen prastari sen človeštva o letenju. No, in deset let kasneje so že padale prve bombe iz tega "uresničenega sna" na nezaščitene vasi in mesta."
"Kako prideš od mlekarice na letala in bombe?"
Stara dama odgovarja bolj sebi kot svoji asistentki:
"Kaj vem, če že jutri ne pride kdo na zamisel, da vrže morilske radioaktivne snovi iz letal? Oh, Irene, večkrat mi je prav tesno. - Kdo bo moj zdravilno močni radij obvaroval pred zlorabo, ko bom nekoč mrtva? - O, ko bi vam mladim raziskovalcem mogla dati še nekaj več kot samo svoje znanje in svoje izkušnje ... Zavest odgovornosti!"
Tai-Yan-Fu 1932: V častitljivem starem templju je kitajski svečenik rekel mlademu Evropejcu: "Običajno mi ne kažemo tujcem svetinj naših pagod. Toda mi Kitajci že pet tisočletij pospešujemo razvoj učenosti in umetnosti. In ker ste videti učen tujec s smislom za umetnost, vas bom peljal v galerijo našega templja, kjer visijo slike največjih dobrotnikov človeštva."
In potem ga je svečenik popeljal pokazat slike in gledala sta eno za drugo. Nenadoma je Evropejec obstal, svečenik pa mu je pojasnil, kdo je žena na sliki pred njima: "Mi Kitajci častimo to ženo kot eno največjih dobrotnic človeškega rodu, čeprav so nebesa v svoji nepojmljivi previdnosti tako ukrenila, da ni bila rojena v Državi sredine, temveč na koncu sveta, v vaši mračni deželi. Samo njeno ime je ime prave Kitajke. Imenuje se Ma-Ri-Kü-Ri."
1934, Švica: Marie Curie sta pripeljali hčerki v sanatorij, imela je levkemijo. Tam je umrla.
Citati so prepisani iz zgoraj omenjene knjige Kdo je ta žena.
Galerija (2)
Dober kot kruhKepa soliLjudje med sebojSadovi drugihKnjige in življenje
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
