Mamica, zakaj?

Deklica s strahom stoji za hišo ... Ne ve, kaj bi storila. Po poti proti domu se počasi maje postava ... Mama.
Mama, zakaj? joče v deklici.
Mamica, težko mi je.
Mamica, sram me je.
Mamica, strah me je.
Okorna postava se primaje do doma in izgine v hišo.
Deklica počepne za vogalom in nabira rožice. Morda jih bo mamica vesela, razmišlja.
A iz hiše se zasliši prepir. Moški glas in ženski glas.
Deklica si tišči na ušesa. Noče ju slišati.
Zakaj mamica pije? Ali bodo rožice mamo razveselile? Ali jih bo sploh opazila?
Deklica sanja o prijaznem pogledu ... sanja o toplem nasmešku svoje mame. Tako lep je. Kadar je.
Hrup v hiši se stopnjuje. Dlani na ušesih ne pomagajo.
Vrata se hrupno odpro, mamica odtava skoznje in gre proti hlevu. Deklica opazuje mamino postavo. Ne upa do nje. Šopek rožic stiska v dlaneh. Ves zmečkan je že.
Mamica, zakaj?
Mama ima nekaj v rokah. Kaj le? Vrv. Le kaj bo z njo, misli deklica. Vrv nemarno binglja skoraj do tal in mamine noge se zatikajo obnjo, ko dela okorne korake.
Sunkovito se odpro hišna vrata, treščijo, ko se zaprejo. Proti mami teče očka.
Joj, kaj bo, je deklico strah.
Oče zgrabi vrv, hoče jo mami vzeti.
Deklico prešine spoznanje, kaj pomeni tista vrv.
Mama noče več živeti.
Deklico stiska od groze. Njena mama, ki jo ima tako rada, ki je tako prijazna, kadar ni pijana, njena mama jo hoče zapustiti.
Mama noče izpustiti vrvi, starša kričita drug na drugega. Oče brcne mamo. Izpuli vrv iz maminih rok ... Mama pade po tleh.
"Te ni sram, baba! Še dobro, da Barbare ni blizu! Da te ne vidi take!"
Oče odnese vrv.
Mama počasi vstane in odtava v hišo ... Skozi okno se kmalu zasliši njeno smrčanje.
Deklica otrpla sedi za vogalom hiše ...
Zdi se ji, da je ni ...