Mama je najlepši kraj

Moji otroci zelo radi in zelo lepo pojejo pesem:

Nebesa so najlepši kraj,
reče se jim tudi raj,
polna miru, sreče, radosti,
tja si želimo vsi.
Zato zapojmo:
Nebesa so najlepši kraj ...


Pesem se poje kanonsko in včasih se je lotijo v avtu in pojejo celo vožnjo - in čisto nikoli mi ni preveč tega petja.

No, a zdaj pospravljam nogavice (imamo jih za tisočnogo!) in poslušam pesem. Mali gradi zgradbo, kjer snemajo (pred kratkim je opazoval kamermane pri delu), iz lego kock in si poje:

Mama je najlepši kraj,
reče se ji tudi raj,
polna miru, sreče, radosti,
tja si želimo vsi.
Zato zapojmo:
Mama je najlepši kraj ...

Pa sem se spomnila na to, kar sem nekoč slišala pri psihologiji:
Menda so nekje na fronti vprašali vojake, ki so čakali na bitko, kaj si tisti trenutek najbolj želijo.
Večina odgovorov je bila ali: "Krožnik juhe!" ali pa: "Skodelico mleka!"
Te odgovore so razložili tako, da bi se vojaki (v hudi stiski) radi vrnili k mami, v njen trebuh (juha - slana plodovnica) ali k prsim (mleko, dojenje).
Vesela poslušam pesem svojega sina:

Mama je najlepši kraj,
reče se ji tudi raj ...

Ko sliši, da to povem njegovi sestri, me navihano pogleda in se posmeje: "Če je pa res!"
Kam se lahko obrnemo, ko smo v stiski? Kje je naročje? Kje je varnost?
Morda pa vedno iščemo (in če imamo srečo, tudi najdemo) mamo? Mamino naročje?