Mali in smrt

"Mama, a si ti šla na pogreb, ko je umrla tvoja mama?"
"Seveda sem šla. Tebe tedaj še ni bilo tukaj, z nami, pa Tetkabake in Skakalca tudi še ne."
"A si jo videla, ko je bila mrtva?" Široke odprte očke izražajo marsikaj, se mi zdi.
"Ja, sem jo."
"Ooo ..."
"Ja, potem so jo dali v krsto in zaprli krsto. Aja, saj veš, kaj je krsta?"
"Ja, vem, tista stvar ... velika ..."
"Ja, tista velika škatla iz lesa."
"Jaz pa ne bi maral, da me dajo v krsto."
"Aja?"
"Jaz bi pa ne maral, da me dajo tam noter, kar v eno škatlo."
Pomislim na tiste tančice in vse tisto, kar je bilo v mamini krsti. Kar me je prav prizadelo, ko je umrla mama, ki je bila vse življenje tako skromna in preprosta, v krsti so bile pa neke čipke ... kot v pravljici ... Pomislim, da se Malemu zdi gola škatla neprijazna, trda.
"Kaj bi pa rad?"
"Ja, da me dajo v zemljo kar tako, brez tiste krste!"
"Čisto brez vsega?"
"Ja!"
"Hm ..." razmišljam, kako bi bilo to morda preprosto ...
"Ne maram, da bi se morda zbudil v krsti, pa ne bi mogel ven. A ne, kako je to grozno, če mislijo, da si mrtev in te pokopljejo, potem se pa zbudiš."
"To je res grozno," se strinjam. "Samo to se, po moje, danes sploh ne dogaja več, ko lahko natančno pregledajo človeka in vidijo, če res ni nobenih znakov življenja."
Potem nadaljujem: "Ampak saj niso samo taki pogrebi, s krsto. Lahko človeka skurijo, dajo na ogenj, upepelijo ga, potem ostane samo pepel. In pepel dajo v lepo kovinsko posodico in pokopljejo tisto posodo. Reče se ji žara."
"A skurijo ga? Zgori?"
"Ja!"
"Potem zgorijo tudi vsi bacili in ko jih ni več, je človek lahko spet živ."
"No, tako enostavno pa ni. Ko je človek le še pepel, pa ne more več oživiti. Nekateri pa pepela ne dajo v žaro, temveč ga raztrosijo po travniku, hribu, v vodo."
"Potem je pa tisti človek kar povsod, kajne, po vsej Zemlji," pravi.

(Pogovor s 5-letnim dečkom.)