Mali in "vdovina novčiča"

En malo starejši dogodek:

Ko pripravljam kosilo, moj sedemletnik pravi:
"A veš, mama. Predstavljaj si dve družini. Ena ima vsega samo 5 centov. Druga ima pa 8.000 €. Pa če ti prva da 5 centov, druga pa 500 €, ti pravzaprav da več tista družina, ki je dala 5 centov ... Ker so dali vse!"
Čudim se fantu. Ganjena sem ob njegovem razmišljanju.
"Kje si pa to slišal? Kdo ti je povedal?"
"Nihče. Sam sem tako razmišljal."
"Prav imaš, Mali!" pravim. Objamem ga, stisnem k sebi glavico.

In mislim na vdovina novčiča.
Ozrl se je in videl bogate, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ki je vrgla vanjo dva novčiča, in je rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi. Vsi ti so namreč vrgli dar od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela za življenje.« (Lk 21, 1-4)
Videla sem že take "vdove", srečala se z njimi.
Hvaležna sem zanje.

Kako se pa jaz oklepam svojega bogastva?
Dajem od viška ali od tega, kar sam/a potrebujem?
Dajem in ne mislim na to, da sem dal/a? Dajem kot čist dar in se ne oklepam hvaležnosti, priznanja, dajem in tvegam, da obdarovanec ne bo cenil mojega daru?

Resnično dajete le takrat,
ko pomeni vaš dar del vas samih.
Gibran: O daru