Mali in Alamut

Mali si ogleduje knjigo Alamut. Vpraša: "O čem govori ta knjiga?"
Hmmmmm?
"O nekem gradu, tam se dogaja zelo posebna zgodba."
"Kakšna?"
Seveda, Mali ima zgodbe rad!

"Najprej ti moram razložiti nekaj stvari, da boš lažje razumel. Ampak vsega tega ne boš mogel razumeti, saj je pravzaprav še jaz ne morem."
Brala sem jo, ko jo je imela hči za maturantski esej. Pa mi ni bila lahka ... zaradi težke zgodbe, meni nemogoče razumljive.
"No, mama, daj povej že, o čem piše v knjigi!"
Kako naj Malemu razložim te strašne ekstreme v verovanju? To, da nekdo ubija za Alaha, zaradi vere?
"Razumeš, kaj pomeni, da je nekdo veren?"
"Ja, to, da veruje v Boga ali več bogov!"
O, več bogov!
"A veš, mama, naprimer v starih časih v Egiptu ali pa Grčiji!"
Pomislim: Pameten dečko!
"Drži. Mi smo kristjani, a če sem bolj natančna, smo katoličani."
"Aja?"
"Ja. Recimo da je biti kristjan kot biti pripadnik ene družine, vsi imajo enak priimek, nekatere stvari veljajo za vse, so podobne ali enake, vendar niso ljudje v družini enaki med seboj. Eden je oče, potem mama, to sta dva čisto različna človeka. Recimo da je družina kristjan, posamezni člani družine so pa različni kristjani. Vsi kristjani verujemo, da je Jezus Bog. Rekla sem ti, da smo mi katoličani. Potem so še pravoslavni pa anglikanci pa protestanti ..."
"A protestirajo?"
"Ahm," pritrdim, "Martin Luther je protestiral, z nekaterimi stvarmi v Cerkvi sploh ni bil zadovoljen in je protestiral. Zelo zelo naglas! Tako da so ga opazili in papež je bil hud. Protestanti nimajo papeža za glavnega voditelja kristjanov na celem svetu. Pravoslavni tudi ne marajo prav dosti papeža, prav tako ga nimajo za svojega voditelja, beseda pravoslavni pomeni, da pravilno slavijo Boga. No, prej sem omenila protestante, ti imajo različne skupnosti, ki se med seboj tudi razlikujejo, npr. baptisti, adventisti ..."
"Daj, mama, kaj piše v tej knjigi?" me Mali prekine.
Saj res, Alamut ...
"No, nekaj ti moram še povedati. Kristjani verujemo, da je Jezus Bog. Da je več kot samo prerok. Ena druga vera je pa muslimanska, islam, ti pa imajo Jezusa za preroka, ne pa za Boga. Saj veš, preroki so bili Elija, Mojzes, Janez Krstnik ..."
"Jona!" Mali izstreli! Seveda, pred kratkim je v naši župniji potekal oratorij in osrednji lik v oratorijski zgodbi je bil starozavezni prerok Jona!
"No, pa sva pri Alamutu! Zgodba se dogaja na tem gradu davno davno nazaj ... Tam so bili muslimani, oni verujejo v Alaha. In tam so mlade fante urili za vojake, učili so jih zelo ostro in strogo in jim obljubili nebesa, kamor pridejo po smrti, če bodo izpolnjevali vse ukaze njihovega vodje. To je pomenilo narediti prav vse, kar rečejo, pa četudi koga ubiješ ali če je vojakovo življenje v nevarnosti.
In da bi bil vodja bolj prepričljiv, jim je pokazal nebesa že prej.
V nekem delu gradu so imeli lepe deklice, ki so jih vzgajali prav za to, da bodo lepo poskrbele za te vojake, ko pridejo k njim. A ne eni ne druge niso vedeli, da živijo skupaj v istem gradu.
Vodja je fantom na nek skrivnosten način tako pokazal nebesa, nihče ni vedel, da so še vedno v resnici le na gradu! Na tak način je fante vojake spodbudil, da bi dali vse od sebe, kadar bodo v boju.
Fantje pravzaprav niso vedeli, da to niso prava nebesa."
Mali postavlja še in še vprašanj. Vse ga zanima.
"Mali, strašno je, če kdo pravi, da veruje v Boga in ubija. Sploh ko misli, da to spada k veri. Nekatere so tako vzgajali, prav za to. A jaz sem gotova, da kdor ima Boga zelo rad, ne ubija. Razen morda, če je sam ali če so drugi v nevarnosti ..."
"Mama, a ni bilo podobno pri dvojčkih?"
Dvojčkih? Aha, Mali se je spomnil na tisto strašno nesrečo v Ameriki, ko sta se dve letali zaleteli v dve ogromni stoplnici. Nedolgo nazaj smo poiskali fotografije in brali o WTC-ju.
"Res je, Mali. Tisto je bilo tudi strašno. Vedno je zelo narobe, kadar ljudje mislijo, da lahko počnejo karkoli. Nihče ne bi smel ubijati."