Magnolije z vonjem pomladi

"S tem ne bo nič, čisto nič!" je rekel in jo neprizadeto pogledal.

"Nič, nič, nič," je tolklo v njeni glavi. Pogledala ga je, stal je v beli halji ob vznožju njene postelje in nekaj pisal na temperaturni list.

"Nič ne bo. S tem otrokom."

Nič, nič, nič ... je odmevalo v njej.

Dvignila se je: "Pa boooo!"

Zdravnik in sestra sta se začudeno obrnila k njej.

Zdravnik je rekel sestri: "Pripravite za abrazijo!"

Nosečnici so začele teči solze: "Neee! Ne grem v operacijsko! Ne grem na abrazijo!"

Sestra je rekla zdravniku: "Le kaj ji je?" Tanja je čutila, da jo imata oba za noro. Kaj neki ji je? A res ne vesta, kaj ji je!

Ona noče v operacijsko. Ona hoče imeti otroka! Ona želi narediti vse za otroka.

Skoraj na kolenih je zastokala:"Kaj pa če vi ne vidite prav!? Počakajte še, prosim!"

Odšla sta iz sobe, ne da bi kaj rekla.

Ostala je sama s svojimi skrbmi. S svojo bolečino.

Tako se je veselila otroka.

Tako je bila vesela, ko je ugotovila, da je bilo dete spočeto.

Toda ... nekega dne ... je opazila kaplje krvi ... Joj, dete. Kaj je narobe?!? Ne sme biti nič narobe!

Zdravnik je rekel: "Ležanje. Morda bo rešilo, samo ležanje more pomagati."

Tako je ležala. Za otroka. Vsak dan, kar naprej ga je prosila, naj ostane, naj živi ...

Teden dni je minil. Dva sta se že iztekla.

A krvavitev se je stopnjevala. Groza jo je bilo, še nikoli ni videla toliko krvi ... Take krvi. V strašnem strahu je čakala na zdravnikove besede.

"Missed abortion," je rekel.

Prve besede ni poznala, a druga je zarezala z vso močjo vanjo.

Razložili so ji: Zadržan splav.

"Ne, ne," je vpilo v njej. "Nočem."

Ko sta zdravnik in sestra odšla, je ostala sama s svojimi težkimi mislimi. Zakaj?

Otrok, ostani! Prosim te, ostani! Tako si te želim pestovati, skrbeti zate. Prosim, ostani!

Kaj pravi zdravnik? Da ne bo nič?

Kako more to reči.

Ne že spet. Še vedno je bil živ spomin na njeno prejšnje tako pričakovano dete, ki je raslo v njej pred enim letom, a se ni rodilo. Prej je umrlo.

Tako rada bi imela otroka, ne enega, ne dva ... več ...

Potem jo je prešinila huda bolečina. Kot da ji bo razparalo trebuh. Otrok, kako si???? Ti je hudo? Si živ?! Ni vedela, ali je bila strašnejša bolečina sama ali spoznanje, da se v njej dogaja nekaj strašnega ... Spoznanje, da tudi ta otrok odhaja. Da zares odhaja. Da ga vse njene želje in prošnje niso zadržale.

Spoznanje, da ona ni zibelka otroku, temveč - grob. Počutila se je mrtvo.

Bolečina ji ni pustila, da izgine. Najraje bi zapustila samo sebe.

In hkrati zaradi bolečin ni mogla nič več.

Bosa je odtavala na hodnik, da poišče sestro. Tako ne more več. A sestra je le debelo gledala. Kakšna nemogoča nosečnica, si je mislila.

Tanja ni več dobro vedela, ne kdo je, ne kaj se z njo dogaja ... Peljali so jo po dolgih hodnikih, butali s posteljo v stene, vrata so se zapirala ... V srcu se je poslavljala od otroka. Mali moj, upam, da te ne boli. Naj te objamem. Rada te imam.

Potem so jo preložili na neko površino, anestezist je že čakal ... Zbogom, dete.

Zbudila se je spet na oddelku v svoji sobi ... Prazna. Čutila je praznino v srcu, praznino v trebuhu. Kaj naj zdaj?

Kdo ve od kod je zavel spomin na magnolije ... na veter, ki se igra z vejami, ki boža mogočne cvetove ...

Kdaj bo pomlad?

Bo kdaj tudi v njej zares zacvetela pomlad?