Prebrala sem knjigo Made in Vietnam.
Zgodba ima resnično ozadje.
Lan je še ne 14-letna deklica, ki mora iti delat v tovarno, da pomaga preživeti svojo družino. Zaradi očetove bolezni je morala zapustiti šolo in se odpovedati sanjam, da bo nekoč zdravnica.
Dela v tovarni modnih športnih copatov. Če so potrebne nadure, šef vpraša za prostovoljce. Toda če nisi prostovoljec, se lahko zgodi, da službo izgubiš. Pred vrati tovarne čaka sveža delavna sila, ki takoj zapolni izpraznjeno mesto. Tako mlade delavke (v glavnem delavke, bolj ali manj otroci) delajo nadure, vendar plača ni nič večja kot sicer. Delajo v slabih pogojih, slab zrak, lepila v zraku, ventilatorji so nameščeni le, ko pričakujejo nemško delegacijo, lastnik tovarne se poteguje za neko priznanje, ki ga dobijo tisti, katerih delavci delajo v dobrih pogojih.
Utrujene delavke težko delajo. Če katera neprespana zakinka in jo opazi nadzornica, mora za kazen stat na stol, v opozorilo drugim, in oči ji razprejo z vžigalicami. In za čas, ko prestaja kazen na stolu, ji odtegnejo od že sicer borne plače.
Po zakonu ne bi smela delati dekleta, stara pod 14 let, toda papirjev nihče ne preverja.
Po zakonu so proste en dan v tednu, toda če so potrebne nadure, pač protega dneva ni. Če pa le je nedelja prosta, skuša Lan priti domov ... pešačiti mora veliko ur, da pride do doma, kjer ima ljubečo družino. Spotoma "pobere" na neki kmetiji še sosedovo mlajšo deklico, ki pakira zelenjavo in živi prav tako v težkih pogojih kot Lan.
Doma Lan z velikim veseljem izroči očetu svoj borni zaslužek. Oče ji da vedeti, koliko pomeni njeno delo. Tako se ona potem spet vrača v tovarno, pokoplje spet upanje, da se bo lahko vrnila v šolo.
V njihovih krajih pomeni praznovanje novega leta (njihovega) veliko praznovanje. Ne praznovati tega praznika jim pomeni nekaj strašnega. A nekega novega leta morajo delavke ostati v tovarni, ker niso naredile toliko, kot bi morale.
Pa so garale, garale. Nekdo od predpostavljenih jim je dal napačna navodila za vstavljanje membrane v šporne copate ... in membrano, ki naj bi odvajala vlago iz čevlja navzven, je bila obrnjena narobe. "Škart roba." Pred njihovimi očmi so sežgali kup športnih copatov z napako.
Kaj bi uboge delavke dale, da bi smele vzeti tiste copate z napako! Lan bi mogla šele s celotnim polletnim zaslužkom kupiti en par športnih copat, ki jih je izdelovala vsak dan v tovarni.
... Če pomislim, da so boljši supergi dragi 100 € in da bi nekdo zanje dal celoten zaslužek polovice leta ... Grozljivka ...
Če pomislim, da niso bile te deklice proste po več tednov, da so delale po 12 ur in več na dan.
Če pomislim, kolikokrat vidim na izdelkih zapisano Made in Vietnam, Made in China, Made in India ...
Za koliko denarja jaz kupim izdelek iz zgaranih otroških rok?
In ... predvsem pa se sprašujem, kot sem se vprašala že velikokrat ... kaj lahko naredim proti otroškemu delu po svetu, proti izkoriščanju otrok? Ali morem(o) kaj narediti?
Ali bi bojkot kupovanja teh izdelkov tem otrokom kaj olajšal življenje?
Zgodba o Lan in njenih sodelavkah se potem skoraj čudežno zasuka ... Ne vem, če je v resnici tak zasuk sploh mogoč. Ali pa je le v pravljicah? V zgodbi se potem ta problematika rešuje globinsko.
Ja, globinsko. To bi bila rešitev. Da nekdo od vodilnih spozna in začne drugače ...
Carolin Philipps: Made in Vietnam
Galerija (2)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
