Lubica, maš za eno kavico?

Na ulici me ustavi nek možakar: "Lubica, maš za eno kavico?"

Že odkimam in grem naprej. Moram kar misliti, kako bom porabila svoje evre. Kaj vse bom z njimi kupila. Ali z njimi plačala. Nenazadnje sama nikoli ne grem na kavo. (No, hudo izjemoma, le če se tako "spodobi".)

Potem pogledam za njim, ko odhaja naprej po ulici.

Ah, pa kaj, pomislim, če mu dam evro (saj ne vem, koliko stane kava!), mu morda prinesem več lepega kot sebi, če evro prihranim.

Stopim za njim in mu ponudim kovanec.

"O, zlata si!" se nasmehne. Stegne roko, da me poboža po licu. Zaniham nazaj, saj moj nos ne prenese toliko smradu, kot je puhtelo od njega. Bog ve, kdaj se je nazadnje umil, preoblekel …

Potem pa dovolim, da me poboža.

Z roko mi pošlje še poljubček … In potem se obrne in počasi odide.

Gledam za njim in si mislim, ne vem, če bo šel na kavo, če ne bo raje popil kaj drugega, ne vem, če je evro dovolj za kavo, toda pogledala sva si v oči, se nasmehnila drug drugemu … morda je tudi to nekaj … In kdo ve kdaj je nazadnje koga pobožal ...

Kdo lahko presodi, kaj je resnično vredno ...?