Ljubezen pa je ... morda tudi pomagati kaditi ...

Hana je vstopila v sobo.
Bolnica je zvita v klobčič čemela v postelji.
"Joj, kako jo boli!" je spreletelo Hano.
Uboga! ...
Kaj lahko naredi zanjo? Kako ji more omiliti bolečine? Bolezen razžira življenjsko moč tej ženi.
Rahlo jo je božala po hrbtu in rokah ... Ni je skušala premakniti in bolje namestiti v postelji, saj bi vsak premik lahko povzročil nove bolečine ...
Pristopila je sestra.
"Vam dam kaj proti bolečinam?" je vprašala bolnico.
Bolnica se ni odzvala.
A iz vsega telesa se je videla bolečina.
"Vam dam ...?" Sestra je nekajkrat ponovila vprašanje.
"Kapljice ... prehitro po ..." iz ust so pripolzele suhe boleče besede.
"Injekcijo, kajne?" je sestra vprašala še enkrat.
Samo trzljaj v očeh bolne ženske je dal vedeti, da se strinja s sestro.
"Ko vas s Hano zrihtava, preoblečeva ..." je rekla sestra. "Takoj po tem. Potem boste počivali in vam bo bolje."
Sestra opazi na nočni omarici cigarete.
"A bi vi enega potegnili? En cigaret?" je sestra vprašala bolnico.
Začuda živahno je bolnica pritrdila.
Narahlo sestra in Hana posedeta bolnico.
Sestra poišče vžigalice in da bolnici v usta cigareto. Plamenček zasveti. Prižge cigareto.
Hana vzame kozarec in vanj nalije vodo, to bo za pepelnik.
"Vidve pokadita, grem jaz pripravit zdravilo!" pravi sestra in Hana pristopi čisto blizu, da bo prestregla, če bi ogorek padel iz tresočih se rok bolne ženske.
Nikoli ni kadila, vedno je težko prenašala vonj po cigaretah, na cesti zadrži zrak v pljučih, ko gre mimo kadilcev ... a zdaj pomaga zelo bolni ženi, da pokadi eno cigareto, vsa nemočna in bolna ... Morda je tale cigareta za tole bolnico kot en sončni žarek v današnjem dnevu, je pomislila Hana.
Spreletelo jo je: tole je ljubezen. Pomagati pokaditi tole cigareto eni zelo bolni ženi ... Sama je ne bi mogla.
Ko je videla, da je bolnica le napol pri sebi, ji je Hana previdno vzela cigareto iz rok in ji ponudila, da je potegnila še nekajkrat.
"Vidite, pa ste pokadili celo cigareto," pove Hana bolnici. Bolnica je čutiti rahlo umirjena.
Hana je razmišljala o tem, kako je vedno imela kajenje za nekaj strašno slabega. A ta bolnica, ki verjetno nima več veliko življenja v sebi, je morda res potrebovala prav to: eno cigareto, da ji je polepšala težak, bolečin poln dan.
Koliko je vredno življenje, če je polno samih odpovedi? Odpovedi, ki so izsiljene, ki niso iz srca?
Bo zaradi ene cigarete živela manj časa? Ali pa si je z njo napolnila delček časa ... morda ji je postalo mehko pri srcu ...
"Zdaj se pa naslonite, vidite, podpiram vas, dobro vas držim, ne bojte se ... se boste malo odpočili, potem vas bova pa s sestro umili in preoblekli ... bolje se boste počutili ..."
Čisto lahka je bolnica, kot brez teže.
Hana jo je rahlo božala, upaje, da je v njenih rokah kaj moči za to trpečo ženo.
Potem se je sestra vrnila. Skupaj sta uredili bolnico, sestra ji je pomagala umiti še zobe, s kremo ji je namazala obraz in potem je pripravila injekcijo ...
"Uboga ..." je čutila Hana. Vedela je, da prav tako misli sestra.
Da le čim prej prime injekcija!
Potem sta bolnico namestili, da bi čim bolje ležala ... podložili ... Hana je ostala pri njej.
"Domov bi šla!" je izdavila bolnica.
"Domov?" Hano je spreletelo ... Domov ...
Hana je začutila, kako globoko željo ima bolnica. Čutila je z njo.
"Otroci so sami ..." je rekla bolnica.
"Sami. Ja, sami. Na srečo niso več prav majhni," je rekla Hana. "Ampak mama bi bila rada pri njih ... Vsaka mama je rada pri otrocih," je Hana mehko dodala.
Narahlo je pobožala bolnico.
"Koliko jih imate, otrok?"
"Štiri ..." Beseda se je iztrgala iz trudnega telesa.
"Kako jim je pa ime?"
Beseda je mehko zavela iz ust: "Katarina ..." in nič več ... Hana je čakala. Ne, samo eno ime je zmogla bolnica povedati. Ostala imena so ostala v njej.
"Otroci vas imajo radi! In vi imate radi njih!" je rekla Hana nežno ... Rahlo je popravila odejo, da bo bolni ženi lepo toplo.
Počasi je zapustila sobo ...

"Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju." (Jn 10, 10a)

Copyright-Odsrcadosrca-2011