Ljubezen nikoli ne mine
Hana pride do sobe. Vrata so odprta. Iz sobe se sliši pogovor, besede žuborijo.
Hana pride do sobe. Vrata so odprta. Iz sobe se sliši pogovor, besede žuborijo.
Mož leži v postelji, žena kot pridna mravljica sedi ob njem in kvačka. Ja, stalno ima kakšno delo v rokah. V njenih dlaneh nastajajo prave mojstrovine.
Tako lepo je slišati besede, ki se pletejo med njima. Hani se zdi, da sta kot mlada zaljubljenca, lepo skupaj, tesno drug ob drugem. Povezana, močno povezana.
"O sestra!" Vidno se je razveselita.
"Pa ste spet tukaj, angelček!" reče gospod. Res je ležeč, res sam ne more vstati, res potrebuje nego, vendar so njegove oči tako žive, tako tople. In toliko hvaležnosti izkazuje, da osebju ni nikoli težko ob njem. Zna se pošaliti iz svojih težav.
No, ja, bolezen ... in leta. Let je že veliko.
Gospod se razgovori, pove, kaj je bil po poklicu, sestri se zdi kar neverjetno, da je bil tale prijazni mož včasih en "hud" vojak! Gotovo je bil krasen človek in topel tudi do podrejenih, si misli.
"Ampak želel sem si biti strojevodja, ja, strojevodja, vlaki so me pa res zanimali!" pove. "Vojske nisem maral. Druga svetovna vojna je bila kruta. In po vojni." Pripoveduje. "Zato nisem hotel biti v taki službi. A tako je naneslo."
"In tako ste prišli v prav določen kraj in spoznali svojo ženo! Morda je ne bi spoznali, če bi bili strojevoda ..."
"Kdo ve, kako bi bilo ... A veste, kako dolgo sva že poročena! Več kot šestdeset let! Štirinšestsedet!" pove z žarečimi očmi. Tudi ženi z ročnim delom v rokah se oči bleščijo.
Hana je vesela, ko ju vidi tako lepo skupaj, še po toliko letih sta rada skupaj! Morda pa vedno raje?
"Ampak jaz sem starejši od nje," se posmeje gospod. "Tri mesece!" se izprsi. "Lahko sem jo poslal po cigarete!" Oba z ženo se smejeta. Žena učinkuje kot pridna punčka. Vidi se, kako rada ustreže, gotovo uživa v tem.
"In veste, nikoli se nisva skregala!"
Hana kar ne more verjeti. Torej res obstajajo tudi pari, ki se znajo pogovoriti brez hujših povzdigovanj glasu. Tale par pred njo je v medsebojni povezanosti čutiti tako mlad ... Tako poln veselja in ljubezni.
"Kako vaju je lepo videti!" jima reče. "Veliko lepega sta skupaj doživela. In še zdaj si dajeta, kolikor si le moreta."
Sestra Hana še potem misli nanju. Kako je lahko življenje lepo. Pa četudi vanj poseže tudi marsikaj težkega ... Let se jima je veliko nabralo, a ljubezen je še vedno med njima ... Morda je še močnejša kot nekoč?
Mož leži v postelji, žena kot pridna mravljica sedi ob njem in kvačka. Ja, stalno ima kakšno delo v rokah. V njenih dlaneh nastajajo prave mojstrovine.
Tako lepo je slišati besede, ki se pletejo med njima. Hani se zdi, da sta kot mlada zaljubljenca, lepo skupaj, tesno drug ob drugem. Povezana, močno povezana.
"O sestra!" Vidno se je razveselita.
"Pa ste spet tukaj, angelček!" reče gospod. Res je ležeč, res sam ne more vstati, res potrebuje nego, vendar so njegove oči tako žive, tako tople. In toliko hvaležnosti izkazuje, da osebju ni nikoli težko ob njem. Zna se pošaliti iz svojih težav.
No, ja, bolezen ... in leta. Let je že veliko.
Gospod se razgovori, pove, kaj je bil po poklicu, sestri se zdi kar neverjetno, da je bil tale prijazni mož včasih en "hud" vojak! Gotovo je bil krasen človek in topel tudi do podrejenih, si misli.
"Ampak želel sem si biti strojevodja, ja, strojevodja, vlaki so me pa res zanimali!" pove. "Vojske nisem maral. Druga svetovna vojna je bila kruta. In po vojni." Pripoveduje. "Zato nisem hotel biti v taki službi. A tako je naneslo."
"In tako ste prišli v prav določen kraj in spoznali svojo ženo! Morda je ne bi spoznali, če bi bili strojevoda ..."
"Kdo ve, kako bi bilo ... A veste, kako dolgo sva že poročena! Več kot šestdeset let! Štirinšestsedet!" pove z žarečimi očmi. Tudi ženi z ročnim delom v rokah se oči bleščijo.
Hana je vesela, ko ju vidi tako lepo skupaj, še po toliko letih sta rada skupaj! Morda pa vedno raje?
"Ampak jaz sem starejši od nje," se posmeje gospod. "Tri mesece!" se izprsi. "Lahko sem jo poslal po cigarete!" Oba z ženo se smejeta. Žena učinkuje kot pridna punčka. Vidi se, kako rada ustreže, gotovo uživa v tem.
"In veste, nikoli se nisva skregala!"
Hana kar ne more verjeti. Torej res obstajajo tudi pari, ki se znajo pogovoriti brez hujših povzdigovanj glasu. Tale par pred njo je v medsebojni povezanosti čutiti tako mlad ... Tako poln veselja in ljubezni.
"Kako vaju je lepo videti!" jima reče. "Veliko lepega sta skupaj doživela. In še zdaj si dajeta, kolikor si le moreta."
Sestra Hana še potem misli nanju. Kako je lahko življenje lepo. Pa četudi vanj poseže tudi marsikaj težkega ... Let se jima je veliko nabralo, a ljubezen je še vedno med njima ... Morda je še močnejša kot nekoč?
Galerija (1)
Srčne zgodbeKapljice ljubezniZaveza
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
