Ljubezen je odločitev

"Ljubezen je odločitev!" je rekla moja sogovornica. Stali sva ob strani in radostno opazovali voščevanje mlademu paru, ki se je ravno poročil. Ob njiju je bilo polno njunih sorodnikov, prijateljev. Tudi midve. V roki še imam malo škatlico s tekočino, pihala sem mehurčke. Za njuno srečo :)

Večkrat sem pomislila, kako mlada sta, komaj dvajset let, morda kakšno čez, pa vendar čutim: "Naj se poročita! Naj se poročijo mladi ljudje! Zakaj bi morali čakati na konec študija, na službo itd?" Če človek čaka, da bodo izpolnjeni vsi pogoji, se večina ne bo nikoli poročila.

Lepo je videti žareča mlada obraza. Naj bosta K. in J. obilno blagoslovljena.

S sogovornico se strinjava glede tega, da naj se poročijo mladi ljudje, naj polno zaživijo ... Jaz pravim, da študij ni cilj, cilj je biti človek, čim bolj izpolnjen človek.

Sogovornica pravi: "Zaljubljenost ... To mine. Ljubezen je več kot zaljubljenost, ljubezen je odločitev. Včasih so se večkrat mladi poročili po nasvetu staršev in ne v zaljubljenosti - pa vendar si je marsikdo ustvaril srečno družino." Danes se poročajo zaljubljeni, sami so si izbrali par, pa vendar toliko zvez razpade ...

Spomnim se na blogersko prijateljico, ki živi v Londonu.

Rekla je, da se njeni azijski prijatelji, kakšni Indijci recimo, čudijo, kaj se mi Evropejci toliko gremo okrog zaljubljenosti. Ta vendar ni toliko pomembna!

Menda marsikomu še danes starši izberejo nevesto. Mladina zaupa modrosti staršev pri izbiri žene, moža. Starši vendar poznajo družino, iz katere izhaja bodoči mož, žena. Oni vedo, kakšen je njihov sin, kakšna je hči.

Gotovo imamo vsi vsaj kakšen prelep spomin na svojo zalubljenost, na tisto tako intenzivno občutje, ki človeka vsega prevzame.

Tudi jaz.

Pa vendar sem prepričana, da je bolj kot zaljubljenost pomembna ljubezen ... odločitev za ljubezen, kot je rekla moja sogovornica. "Pozabiti kdaj nase," je rekla ...

Potem je povedala še zgodbo:

Bilo je neko dekle, ki ni bilo prav lepo. In fantje dekleta niso obletavali. Ampak ker je bilo dekle bogato, se je en fant odločil, da dekle zasnubi. Ja, zaradi bogastva.

In potem sta se poročila. Mlada žena je bila tako svetla, pozitivna, plemenita, da je počasi postajala možu vse bolj všeč.

In enkrat čez leta, ko sta se pogovarjala o njiju, o njunem zakonu, ji je mož priznal: "Veš, žal mi je, ampak moram ti povedati, da sem se s teboj poročil zaradi denarja."

"Vem," je rekla žena.

"Ampak, veš, zdaj pa nisem s teboj zaradi denarja ..."

"Tudi to vem," je rekla.

Res: ljubezen je odločitev.

Gre za to, da se človek odloči, da bo imel rad ... da bo "služil", da se bo podarjal, včasih "pozabil nase" ...

Če sta oba tako naravnana, potem gre. Rasteta skupaj, zorita ... postajata vse bolj človeška ... vse polnejša.

Hudo je, če se trudi en sam.

Včasih pa tudi en sam premakne kolo čez jarek ... a ni dobro, če za zvezo gara en sam. Ampak "človeku ni dobro samemu biti," piše v Svetem pismu. Tako kot samota, ko človek živi sam, je za vse sam ..., je zelo huda tudi samota, ko je človek sicer v paru, pa vendar sam ... mnogokrat nerazumljen, nespoštovan, neljubljen ...

Res: ljubezen je odločitev!