Ljubezen ... dokler naju smrt ne loči
Ko sem prišel zvečer domov, je moja žena pripravljala večerjo, prijel sem jo za roko in rekel, da ji moram
Ko sem prišel zvečer domov, je moja žena pripravljala večerjo, prijel sem jo za roko in rekel, da ji moram nekaj povedati. Opazil sem bolečino v njenih očeh.
Nenadoma nisem vedel, kako bi sploh odprl usta. Ampak moral sem ji povedati, kar me je grizlo že nekaj časa.
"Želim se ločiti," sem ji rekel. To sem izrekel zelo mirno.
Nežno me je vprašala: "Zakaj?"
Nisem ji odgovoril in to jo je razjezilo. Vrgla je proč palčke, ki jih je jedla, in zavpila name: "Ti nisi pravi moški."
Tisto noč nisva več spregovorila drug z drugim.
Ona je vso noč jokala.
Vedel sem, da je želela izvedeti, kaj se je zgodilo in kaj je narobe z najinim zakonom. Vendar ... težko bi ji dal zadovoljiv odgovor; enostavno izgubila je moje srce, ki je zdaj bilo za drugo, za Jano. Svoje žene nisem več ljubil. Z njo sem bil le še zaradi dolžnosti.
Z globokim občutkom krivde sem pripravil razvezni sporazum, ki se je glasil, da ima lahko ona najino hišo, avto in 30 % deleža mojega podjetja. Ko sem ji ga ponudil, ga ni niti prebrala, ampak ga je takoj raztrgala na koščke.
Ženska, ki je preživela deset let svojega življenja z mano, mi je postala v tem trenutku popolna tujka.
Žal mi je bilo zanjo, vendar nisem mogel narediti drugače, saj sem zdaj vendar tako zelo ljubil Jano.
Končno je žena glasno zajokala pred mano. To je bilo za pričakovati. Zame je bil njen jok pravzaprav olajšanje. Ideja o ločitvi, ki me je morila že nekaj tednov, je bila končno jasno izrečena.
Naslednji dan sem prišel iz službe zelo pozno, žena je sedela za mizo in nekaj pisala. Nič si nisva povedala, šel sem naravnost spat in zaspal sem zelo hitro, saj sem bil utrujen po napornem dnevu z Jano.
Ko sem se sredi noči predramil, je bila žena še vedno pri mizi in je še vedno nekaj pisala. Nisem si delal skrbi, obrnil sem se in spal naprej.
Zjutraj mi je predstavila svoje ločitvene pogoje: ničesar ni hotela od mene, ampak potrebovala je en mesec, preden bi vložila ločitvene papirje in o tem povedala ljudem. Želela je, da se ta mesec oba obnašava, kot da ni nič narobe, želela je, da ta mesec živiva povsem normalno življenje. Njen razlog je bil preprost: najin sin je imel v tem mesecu veliko spraševanja v šoli in želela je, da ga ločitev ne bi vznemirila. To je bilo zame sprejemljivo.
Vendar je želela še nekaj: prosila me je, naj se spomnim, kako sem jo na poročno noč nesel od vhodnih vrat do najine spalnice. Zdaj je želela, da jo vsako jutro v tem mesecu nesem iz najine spalnice do vhodnih vrat. Mislil sem si, da se ji je zmešalo. Da bi bil najin zadnji mesec skupnega življenja znosen, sem sprejel to njeno nenavadno zahtevo.
Jani sem povedal, kakšne ločitvene pogoje mi je postavila žena. Glasno se je zasmejala in dejala, da je to absurdno. Ne glede na to, kaj ima za bregom, se bo konec koncev morala sprijazniti z ločitvijo, je rekla zaničljivo.
Z ženo nisva imela telesnega stika, odkar sem jo varal z Jano. Tako sva se oba z ženo čutila precej v zadregi, ko sem jo prvi dan nesel iz spalnice do vhoda. Najin sin je šel za nama, očka nese mamo v rokah, je nagajivo komentiral. Ob njegovih besedah sem začutil bolečino.
Iz spalnice v dnevno sobo, nato do vhodnih vrat, z njo v naročju sem hodil več kot deset metrov.
Zaprla je oči in tiho rekla: "Ne povej še najinemu sinu o ločitvi." Prikimal sem, počutil sem se nekoliko vznemirjenega. Pri vratih sem jo dal dol. Odšla je na avtobus, jaz pa sem se z avtom sam odpeljal v službo.
Naslednji dan nama je že šlo lažje. Objela me je okrog vratu in se sklonila na moje prsi. Lahko sem vonjal vonj njene kože in parfuma. Zavedel sem se, da že zelo dolgo nisem skrbno pogledal svoje žene. Ni bila več mlada. Na obrazu je imela drobne gubice in opazil sem tudi nekaj pramenov sivih las. Najin zakon, pravzaprav tudi to, kar ni bilo najin zakon, je na njej pustil vidne sledi. Moja odtegovanja njej. Za minuto me je spreletelo, kaj sem ji pravzaprav storil, vendar sem te misli hitro potisnil na stran.
Četrti dan, ko sem jo dvignil, me je ponovno objel občutek najine nekdanje intimnosti. To je ženska, ki mi je dala deset let svojega življenja. Peti in šesti dan sem spoznal, da je moj občutek intimnosti še naraščal. Jani nisem nič povedal o tem. Vsak dan se mi je zdelo, da ženo lažje nesem do vrat. Najbrž me vsakdanja vaja krepi, sem si govoril.
Nekega jutra je izbirala, kaj naj obleče. Pomerila je že kar nekaj oblek, vendar ni mogla najti ustrezne. Vzdihnila je: "Vse obleke so mi postale prevelike." Nenadoma sem spoznal, da je zelo shujšala in to je bil verjetno razlog, da sem jo tako zlahka nosil do vrat.
Nenadoma me je zadelo ... toliko bolečine in grenkobe ima pokopane v svojem srcu. Podzavestno sem stegnil roko in se dotaknil njene glave.
Ravno v tem trenutku je v sobo stopil najin sin. Rekel je: "Oče, čas je, da odneseš mamo do vrat!" Njemu je to, da sem mamo vsak dan odnesel do vrat, postalo že sestavni del njegovega življenja.
Moja žena je pomignila sinu, naj pride bliže, nato ga je z nežno materinsko kretnjo tesno prižela k sebi ... moral sem se obrniti vstran, saj so se mi oči napolnile s solzami, prevzel me je strah, da si bom v zadnji minuti premislil … Hitro sem vzdignil ženo v svoje roke in jo odnesel do vhodnih vrat. Njene roke so počivale na mojem vratu nežno in povsem naravno. Držal sem njeno telo trdno, prav tako kot na najin poročni dan.
Vendar me je njena shujšanost vedno bolj skrbela. Zadnji dan, ko sem jo moral odnesti do vhoda, sem še komaj premikal svoje noge. Najin sin je že odšel v šolo. Tesno sem jo prijel in ji rekel, da mi je žal, da nisem prej opazil, da posvečam najinemu skupnemu življenju premalo pozornosti.
Odpeljal sem se v pisarno, hitro sem skočil iz avta, ne da bi ga zaklenil. Strah me je bilo, da si bom v zadnjem hipu premislil… Stopil sem v pisarno k Jani in ji dejal: "Oprosti ... ne želim se več ločiti."
Začudeno me je pogledala in me prijela za čelo. "Imaš vročino?" je rekla.
Umaknil sem njeno roko z moje glave.
"Žal, Jana," sem rekel, "ne bom se ločil. Moje zakonsko življenje je bilo verjetno dolgočasno zato, ker nisva znala ceniti malenkosti v najinem odnosu, ne zato, ker se ne bi več ljubila. Zdaj šele sem spoznal, da tako kot sem jo prinesel v najin dom na najin poročni dan, jo želim nositi do dne, ko naju bo smrt ločila."
Jana - kot da se je nenadoma zbudila - me je močno klofnila in stekla ven; glasno je zaloputnila vrata. Slišal sem, da je zunaj bruhnila v jok.
Šel sem ven in se odpeljal proč. V cvetličarni na poti domov sem naročil šopek za mojo ženo. Prodajalka me je vprašala, ali naj kaj napiše na vizitko. Nasmehnil sem se in rekel, naj napiše: "Nosil te bom vsak dan, dokler naju smrt ne loči."
Tistega dne sem prišel domov s šopkom rož in nasmehom na obrazu, stekel sem gor, in našel svojo ženo v postelji - mrtvo.
Moja žena je bila boj z rakom, vendar sem bil zadnje mesece tako zaposlen z Jano, da tega nisem niti opazil. Vedela je, da bo kmalu umrla, zato me je želela zaščititi pred negativno reakcijo najinega sina, če bi izvedel za ločitev. Kar mi je na koncu ostalo, je bilo to, da sem ostal vsaj v očeh najinega sina ljubeč oče ...
Nenadoma nisem vedel, kako bi sploh odprl usta. Ampak moral sem ji povedati, kar me je grizlo že nekaj časa.
"Želim se ločiti," sem ji rekel. To sem izrekel zelo mirno.
Nežno me je vprašala: "Zakaj?"
Nisem ji odgovoril in to jo je razjezilo. Vrgla je proč palčke, ki jih je jedla, in zavpila name: "Ti nisi pravi moški."
Tisto noč nisva več spregovorila drug z drugim.
Ona je vso noč jokala.
Z globokim občutkom krivde sem pripravil razvezni sporazum, ki se je glasil, da ima lahko ona najino hišo, avto in 30 % deleža mojega podjetja. Ko sem ji ga ponudil, ga ni niti prebrala, ampak ga je takoj raztrgala na koščke.
Ženska, ki je preživela deset let svojega življenja z mano, mi je postala v tem trenutku popolna tujka.
Žal mi je bilo zanjo, vendar nisem mogel narediti drugače, saj sem zdaj vendar tako zelo ljubil Jano.
Končno je žena glasno zajokala pred mano. To je bilo za pričakovati. Zame je bil njen jok pravzaprav olajšanje. Ideja o ločitvi, ki me je morila že nekaj tednov, je bila končno jasno izrečena.
Naslednji dan sem prišel iz službe zelo pozno, žena je sedela za mizo in nekaj pisala. Nič si nisva povedala, šel sem naravnost spat in zaspal sem zelo hitro, saj sem bil utrujen po napornem dnevu z Jano.
Ko sem se sredi noči predramil, je bila žena še vedno pri mizi in je še vedno nekaj pisala. Nisem si delal skrbi, obrnil sem se in spal naprej.
Zjutraj mi je predstavila svoje ločitvene pogoje: ničesar ni hotela od mene, ampak potrebovala je en mesec, preden bi vložila ločitvene papirje in o tem povedala ljudem. Želela je, da se ta mesec oba obnašava, kot da ni nič narobe, želela je, da ta mesec živiva povsem normalno življenje. Njen razlog je bil preprost: najin sin je imel v tem mesecu veliko spraševanja v šoli in želela je, da ga ločitev ne bi vznemirila. To je bilo zame sprejemljivo.
Vendar je želela še nekaj: prosila me je, naj se spomnim, kako sem jo na poročno noč nesel od vhodnih vrat do najine spalnice. Zdaj je želela, da jo vsako jutro v tem mesecu nesem iz najine spalnice do vhodnih vrat. Mislil sem si, da se ji je zmešalo. Da bi bil najin zadnji mesec skupnega življenja znosen, sem sprejel to njeno nenavadno zahtevo.
Z ženo nisva imela telesnega stika, odkar sem jo varal z Jano. Tako sva se oba z ženo čutila precej v zadregi, ko sem jo prvi dan nesel iz spalnice do vhoda. Najin sin je šel za nama, očka nese mamo v rokah, je nagajivo komentiral. Ob njegovih besedah sem začutil bolečino.
Iz spalnice v dnevno sobo, nato do vhodnih vrat, z njo v naročju sem hodil več kot deset metrov.
Zaprla je oči in tiho rekla: "Ne povej še najinemu sinu o ločitvi." Prikimal sem, počutil sem se nekoliko vznemirjenega. Pri vratih sem jo dal dol. Odšla je na avtobus, jaz pa sem se z avtom sam odpeljal v službo.
Naslednji dan nama je že šlo lažje. Objela me je okrog vratu in se sklonila na moje prsi. Lahko sem vonjal vonj njene kože in parfuma. Zavedel sem se, da že zelo dolgo nisem skrbno pogledal svoje žene. Ni bila več mlada. Na obrazu je imela drobne gubice in opazil sem tudi nekaj pramenov sivih las. Najin zakon, pravzaprav tudi to, kar ni bilo najin zakon, je na njej pustil vidne sledi. Moja odtegovanja njej. Za minuto me je spreletelo, kaj sem ji pravzaprav storil, vendar sem te misli hitro potisnil na stran.
Četrti dan, ko sem jo dvignil, me je ponovno objel občutek najine nekdanje intimnosti. To je ženska, ki mi je dala deset let svojega življenja. Peti in šesti dan sem spoznal, da je moj občutek intimnosti še naraščal. Jani nisem nič povedal o tem. Vsak dan se mi je zdelo, da ženo lažje nesem do vrat. Najbrž me vsakdanja vaja krepi, sem si govoril.
Nekega jutra je izbirala, kaj naj obleče. Pomerila je že kar nekaj oblek, vendar ni mogla najti ustrezne. Vzdihnila je: "Vse obleke so mi postale prevelike." Nenadoma sem spoznal, da je zelo shujšala in to je bil verjetno razlog, da sem jo tako zlahka nosil do vrat.
Nenadoma me je zadelo ... toliko bolečine in grenkobe ima pokopane v svojem srcu. Podzavestno sem stegnil roko in se dotaknil njene glave.
Ravno v tem trenutku je v sobo stopil najin sin. Rekel je: "Oče, čas je, da odneseš mamo do vrat!" Njemu je to, da sem mamo vsak dan odnesel do vrat, postalo že sestavni del njegovega življenja.
Moja žena je pomignila sinu, naj pride bliže, nato ga je z nežno materinsko kretnjo tesno prižela k sebi ... moral sem se obrniti vstran, saj so se mi oči napolnile s solzami, prevzel me je strah, da si bom v zadnji minuti premislil … Hitro sem vzdignil ženo v svoje roke in jo odnesel do vhodnih vrat. Njene roke so počivale na mojem vratu nežno in povsem naravno. Držal sem njeno telo trdno, prav tako kot na najin poročni dan.
Vendar me je njena shujšanost vedno bolj skrbela. Zadnji dan, ko sem jo moral odnesti do vhoda, sem še komaj premikal svoje noge. Najin sin je že odšel v šolo. Tesno sem jo prijel in ji rekel, da mi je žal, da nisem prej opazil, da posvečam najinemu skupnemu življenju premalo pozornosti.
Odpeljal sem se v pisarno, hitro sem skočil iz avta, ne da bi ga zaklenil. Strah me je bilo, da si bom v zadnjem hipu premislil… Stopil sem v pisarno k Jani in ji dejal: "Oprosti ... ne želim se več ločiti."
Začudeno me je pogledala in me prijela za čelo. "Imaš vročino?" je rekla.
Umaknil sem njeno roko z moje glave.
"Žal, Jana," sem rekel, "ne bom se ločil. Moje zakonsko življenje je bilo verjetno dolgočasno zato, ker nisva znala ceniti malenkosti v najinem odnosu, ne zato, ker se ne bi več ljubila. Zdaj šele sem spoznal, da tako kot sem jo prinesel v najin dom na najin poročni dan, jo želim nositi do dne, ko naju bo smrt ločila."
Jana - kot da se je nenadoma zbudila - me je močno klofnila in stekla ven; glasno je zaloputnila vrata. Slišal sem, da je zunaj bruhnila v jok.
Šel sem ven in se odpeljal proč. V cvetličarni na poti domov sem naročil šopek za mojo ženo. Prodajalka me je vprašala, ali naj kaj napiše na vizitko. Nasmehnil sem se in rekel, naj napiše: "Nosil te bom vsak dan, dokler naju smrt ne loči."
Tistega dne sem prišel domov s šopkom rož in nasmehom na obrazu, stekel sem gor, in našel svojo ženo v postelji - mrtvo.
Moja žena je bila boj z rakom, vendar sem bil zadnje mesece tako zaposlen z Jano, da tega nisem niti opazil. Vedela je, da bo kmalu umrla, zato me je želela zaščititi pred negativno reakcijo najinega sina, če bi izvedel za ločitev. Kar mi je na koncu ostalo, je bilo to, da sem ostal vsaj v očeh najinega sina ljubeč oče ...
(Zgodbo sem dobila po mailu in jo malo zlektorirala in priredila. Morda je malo pretirana in nerealna, sprejmimo pa njeno sporočilo.)
Galerija (3)
Zaveza
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
