Ljubezen do bratca

V stanovanjskem predelu nekega velikega mesta, kjer je bilo tesno in temačno med visokimi stolpnicami, je hodil okrog slabo oblečen deček. V rokah je imel majhno ogledalce, dvigal ga je in spuščal in očitno z njim lovil odseve, hkrati pa pogledovala proti nekemu oknu nekje nad njim.
"Kaj pa delaš?" ga je razburjeno vprašal nek moški, ki je posumil, da deček načrtuje kakšno lumparijo.
Deček je odgovoril: "Vidite tisto majhno okno tam gori? Tam sem doma. Imam majhnega bratca. Hrom je in edino sončno svetlobo, ki jo kdaj vidi, so žarki sonca, ki mu jih pošljem z ogledalcem!"

Lahko si mislimo, da je bil možakar presunjen. Kako je ljubezen iznajdljiva. Bratec je našel način, da je svojemu malemu bratcu pošiljal sonce!
Zame je to, da bi živela v kraju, kjer ni svetlobe in sonca, nekaj zelo težkega. Pa je veliko ljudi na tem, da živijo v tesnih in temačnih prostorih, kjer dnevne svetlobe ni veliko. Nekateri iz stanovanja neba sploh ne vidijo.
A poleg tega so tudi ljudje, ki nimajo veliko svetlobe v srcih ... Niso vedno sami krivi.
Morda je vsak od nas tisti, ki more drugim pošiljati vsaj malo sonca, vsaj malo svetlobe?

(Zgodbo sem prebrala - in jo zdaj obnovila - v knjigi z naslovom Zgodbe za srečo v družini, zgodbe je zbral Božo Rustja, knjigo izdalo Ognjišče.)