Levček Hugo in njegov bratec

Bil je fantek, ki je skoraj vsako veroučno uro razgrajal. Naj je Mihela naredila karkoli, se je redko odzval tako, da bi bilo lepo za vso skupino. Razmišljala je in razmišljala, kaj naj naredi. Nekaj je v fantku, nekaj, kar tako kriči po pozornosti. Razmišljala je o fantku. O njegovi družini. O vsem, kar je pač vedela v zvezi z njim.
Nekaj mora narediti zanj.
Naslednjo uro je prinesla s seboj knjigo Hugo in njegov bratec.
Posedli so v krogu in ko so se umirili, je začela brati zgodbico o levčku Hugu, ki je dobil bratca Galija. Hugo ni bil prav nič navdušen nad bratcem. Kajti zdelo se mu je, da sedaj dobiva vse premalo mamine pozornosti.

Fantek, ki je vsako uro razgrajal, lezel po tleh, se skrival v kotih, je sedel čisto k njej, tiščal se je obnjo in sledil vsaki besedi! Če je kakšen otrok kaj vprašal, je fantek zahteval tišino! Pssst! Prvič je Mihela ob njem doživela tako pozorno poslušanje!
Čutila je veliko vznemirjenje v sebi in hvaležnost za fantka, ki se je tiščal k njej. In brala je o levčku Hugu dalje.
"To je tvoj bratec Gali. /.../ Zdaj je tu še nedko, za katerega bom morala skrbeti." Srečna mamica se je smehljala.
Hugu pa to ni všeč! "Ker se moja mama ne zmeni več zame, bom storil nekaj zelo groznega!" je sklenil in napadel kačo strupenjačo. Pa ga je zalotil oče lev in in zarohnel, češ kakšne neumnosti počenja!
Potem se je lovil s prijateljico Lizo. Ko se je utrudil, je iskal tolažbo pri mami, toda mama ne utegne. Umiva bratca. S svojim jezikom ga umiva, pomislite!
Huga kar naenkrat boli noga. Hudo boli. "Jauauau, mene pa tako boli!"
Mamica si skrbo ogleda nogo in vidi, da mu nič ni. Vendar ve, kaj manjka Hugu, poboža ga in stisne k sebi. Tako ležita oba levčka skušaj v njenem naročju in dremljeta.
A ko se Gali premakne, ga Hugo nadere: "Ne rini bliže, polulanec! Pri mami se vedno jaz igram."
Ko Gali lovi svoj repek in mu ne uspe, mu ga ulovi Hugo in Gali zatuli od bolečine. Mama se zbudi in Hugu primaže eno okrog ušes.

Potem mama nosi Galija, Hugo pa ves nesrečen caplja zadaj. "Boš tudi mene nesla?"
"Prevelik si že. Kmalu boš lahko ti mene nosil," se nasmehne mama levinja.
"To pa že ni res," zajoka Hugo. "Majhen sem še in niti mleka še nisem dobil. Velik revček sem!"
Mamica reče: "Kar lepo si že velik. A tudi ko boš zares velik, boš še vedno moj mali Hugo."
Hugovih solzic v hipu ni več. "Juh, mami, malo se grem zravsat. Prijatelji me že težko čakajo."
In tako se dogaja še marsikaj. Hugo si želi več mamine pozornosti, kot je dobi.
Gali raste in včasih nagaja Hugu. "Bi se lad tepel z menoj?"
"Smrkavec, te bom že odvadil motiti me pri počitku." Hugo je popadel bratca za vrat in ga treščil na tla. Potem mu je prilepil nekaj klofut. "Imaš zdaj zadosti?"
Ubogi Gali je kar sapo lovil! Potem je izdavil: "Le počakaj, ko bom popil mleko, te bom sesekljal v zlezek!"
Tako se je dogajalo med bratcema ... dokler ni nekega dne hotel Gali raziskati rilec nekega slona. Tedaj je bil Gali v resni nevarnosti. Hugo je bil v trenutku pri bratcu, zgrabil ga je za kožušček in ga urno odnesel na varno.
Očetovsko ga je pokaral: "Kakšne neumnosti pa počenjaš, Gali?"
Mama je bil Hugu zelo hvaležna, ker je rešil Galija. Nežno mu je naslonila glavo na ramo, da mu je bilo kar nerodno.
"Saj je moj brat, a ne?" je zamomljal v zadregi. Potem je navihano pomežiknil Galiju.

Ko je končala z branjem zgodbe, so malo posedeli v tišini. Fantek je še kar sedel ob njej. O kako lepa bližina!
Otroci so se potem razgovorili. Otroci nosijo zaklade v sebi, je čutila Mihela.
"Hvala, Oče, za tako lepo uro!" je v njej zrasla tiha molitev. Fantek je danes dobil nekaj prav zase! Čutila je to.
Pa ne samo fantek, vsi drugi otroci tudi.

Hermann Moers - Jozef Wilkon: Hugo in njegov bratec, Založba Kres
moder tisk: zgodba,
poševen tisk v zgodbi: dobeseden prepis