Lepo vedenje

"Ti imaš pa res vedno smolo, vedno dobiš najslabši razred!" sem slišala neko profesorico reči moji razredničarki. Ona je le vzdihnila.

V prvem letniku nas je bilo 36 v razredu. 1. d.

Dvajset nas je bilo v internatu in smo nekako bolj držale skupaj, logično. Saj smo imele veliko skupnih poti, obveznih učnih ur, dežurnih del v internatu ...

Nekaj sošolk je bilo zelo zelo "podjetnih", dosti bolj, kot bi si jaz upala biti sploh v mislih! Jaz sem svoje predpostavljene spoštovala!

Prostori naše šole so bili v sedanjem Šolskem muzeju. Vode po učilnicah še ni bilo, dežurne učenke (na šoli je bil en sam fant, ko sem bila v 1. letniku, potem pa 2 v razredu za menoj) smo morale hoditi po vodo v stranišče z lavorjem, da smo pobrisale tablo.

In enkrat so moje podjetne sošolke vodo zlile skozi okno - na našega profesorja ...

Mislim, da tega dogodka niso nikjer omenjali, najbrž niso vedeli, s katerega okna se je zgodilo tako, kot je bilo menda v stari Ljubljani, ko so skozi okno zlili še kaj drugega kot od brisanja table umazano vodo.

Imeli smo profesorico, ki nas je učila lepega vedenja! Mislim, da je bilo to pri gospodinjstvu. Naučile smo se predstaviti se! Morale smo vstajati v parih in se obrniti druga k drugi. Prva je rekla: "Dovolite, da se predstavim, jaz sem ..." In ravno pravi trenutek se je bilo potrebno nasmehniti. Presneto čudno se mi zdi še zdaj, prav groteskno! Vse smo zvadile! Bog ve, če je kateri zares to kdaj prišlo prav!

In enkrat je tako profesorica stala ob eni dvojici, dekleti sta se predstavili ena drugi ... in tedaj je profesorica zapičila svoj nos v eno od obeh: "Vi pa smrdite!" Joooj, še zdaj imam mučen spomin na ta dogodek! Učiteljica lepega vedenja reče to pred celim razredom!?

In zdaj se vrnem k profesorju, ki je bil "zalit" z umazano vodo. Bil je zdravnik, strog, zelo, bale smo se ga, vse. Kako smo se učile znake smrti in take reči, patologijo ... Tiste, ki so bile vprašane med prvimi v konferenci, so obvezno dobile cveke, malo bolj prizanesljiv je postal šele, ko se je bližala konferenca in je videl, da ne bo mogoče vseh ponovno vprašati. Glede tega sem imela kar srečo, nikoli nisem bila pri tem predmetu vprašana med prvimi. Priimek na P je dobra stvar! (Sem tedaj razmišljala, da na prve črke in zadnje iz abecede pa res ne sme biti moj bodoči mož! Mi je uspelo!)

No, kot sem rekla, zelo smo se ga bale, tega profesorja.

Bil je zelo zahteven in zelo strog. Ob slabšem znanju, ki je bilo po njegovem mnenju vedno, nas je začel poniževati, da naj gremo raje jame kopat na cesto, da smo nesposobne ... Povedal je, v kakšnih pogojih se je on učil, polil se je z mrzlo vodo, če je bil prezaspan ...

In nekega dne, tik pred njegovo uro, ko smo se vse tresle pred spraševanjem, je eni od sošolk ostala kljuka vrat v roki! O kako dobro! Ugotovile smo, da se lahko zapremo v učilnico, on pa ne bo mogel noter!

Del kljuke, ki se vtakne v vrata, je ena od deklet vrgla daleč po hodniku in pristala je nekje pod radiatorjem ... Tisti del, ki sam sploh ne odpre vrat, saj se le natakne na drugi del, smo dale na tla znotraj učilnice - kot da je padel sam dol. In seveda so vrata profesorja čakala trdno zaprta ...

Pk, pk, poslušamo korake po hodniku. V razredu popolna tišina, take ni bilo nikoli, niti ob profesorjih, ki smo se jih najbolj bale.

Koraki se bližajo vratom. Obstanejo pred vrati.

Tišina.

Tok, tok, potrka. Nič.

Tišina pred vrati, tišina v učilnici.

Trenutki tečejo.

Koraki. Profesor se oddaljuje.

Me v popolni tišini čakamo.

Kmalu se zaslišijo spet eni umirjeni koraki, njegovi, poleg pa hitri, jezni koraki! Kdo je pa to?

Pobuta po vratih!

"Odprite!!! Kje imate kljuko? Kakšne pa ste! Zakaj ste to naredile!? Odprite že no! Predstavnica razreda, povejte, kaj je to! No, kje je kljuka! Boste že videle! ..." Tako so bobnele besede naše profesorice lepega vedenja, ki je bila tisti dan dežurna! Ni dala možnosti odgovora, saj ploha njenih besed ni pojenjala kar nekaj časa.

No, ko je le prenehal besedni plaz, je predsednica povedala, da je kljuka zunaj.

Vlije se nova ploha: "Kako zunaj, kje, povejte že no, pa kakšne ste, za to boste odgovarjale! ..."

No, ko je utihnila, je predsednica ponovila, da je kljuka nekje zunaj, da je pač padla iz vrat!

No, potem sta onadva našla kljuko, vrata se odpro, profesorica skoči noter in vlije se spet nov val hudih besed ... Po nekaj minutah se obrne k profesorju, se mu z nasmeškom prikloni: "Oprostite!" in izgine!

Profesor, ki je doslej čakal ob strani kot kakšen pobalin, ima v kotičkih ust navihan nasmešek. Reče samo: "Ravno za v otroški vrtec ste!"

In začne s predavanjem. Nič spraševanja! Ravno prav časa so vzele težave s kljuko in pridige! Super!