Lepa v otroških očeh

Kaj je lepota?

Najpomembnejše je to, kako človek vidi, ko gleda v ljubezni. (Pa ne mislim na zaljubljenost, tisti pogledi so lahko zelo zmotni.)

Lepo je biti lep v očeh svojih dragih ...

Kopirano od tu.

Zapis z bloga mame dveh otrok Bridgette, ki je zaokrožil po spletu:

Ko sem brskala med fotografijami na svojem telefonu, sem našla tole:

Moj prvi odziv je bil šok. Kdo je posnel to mojo ogabno fotko?

V meni sta se nabirala gnus in sovraštvo do same sebe in mi grozila, da me spravita v jok.

Ko sem bila ravno na tem, da pritisnem »izbriši«, je v sobo stopil moj sin.

»Ali ti kaj veš o tej fotki?« sem ga vprašala.

Ko mu pokažem zaslon s fotografijo, se široko nasmeji.

»Slikal sem te na Tahoi,« odvrne. »Tako lepa si bila, ko si ležala tam. Nisem se mogel zadržati.«

»Preden uporabiš moj telefon za fotografiranje, me moraš vprašati za dovoljenje,« sem mu rekla.

»Mama, to bi lahko bila razglednica. Tako lepa si. Super se mi zdi.«»Saj vem,« je rekel in dodal: »Ampak, mama, čisto zares, samo poglej, kako dobro izgledaš.«

Še enkrat pogledam fotografijo in skušam videti, kar vidi on.

V tem pride v sobo hčerka in še ona pogleda.

»Mama, to bi lahko bila razglednica,« pravi z nasmehom. »Tako lepa si. Super se mi zdi.«

Globoko zadiham.

Natanko to sem potrebovala.

Moja temeljna naravnanost je, da se osredotočam na napake in nepopolnost. Sedaj pa se učim videti malce več od tega.

Še vedno vidim svoja nagrbančena debela stegna.

Vidim pa tudi mamo, ki se je zgrudila na plažo, potem ko je več ur z otroki raziskovala jezero.

Še vedno vidim svoje debelušne roke.

Vidim pa tudi roke mame, ki je svojim otrokom malo pred tem pomagala preko skal in vročega peska, da se ne bi ranili.

Še vedno vidim debelo žensko v črnih enodelnih kopalkah, ki skuša skriti svoje težave s telesno težo.

Vidim pa tudi pustolovsko mamo, ki silno ljubi svoje otroke.

Kot mnoge druge ženske se že vse življenje ubadam s svojo telesno težo. Je nekaj, česar se nikoli ne bom znebila. Nimam naravno vitkega telesa. In ga nikoli nisem imela.

Trenutno pa sem najtežja v zadnjih 10 letih. Do sedaj …

Ne pustim pa, da bi me sedaj moja teža zaustavila. Nosim kratke majice in kopalke v javnosti. Tekam naokrog in se igram s svojimi otroki in se včasih celo počutim lepa.

Ja. Prav ste slišali.

»Počutim se luštno, luštno in simpatično in brihtno.«

No … ne ravno. Ampak nekaj temu podobnega.

Je to zato, ker postajam starejša? Gre za to, da imam več drugih skrbi od tega, kako izgledam? Ali je to zato, ker moji otroci vame zrejo s tolikšnim občudovanjem?

Pravzaprav sploh ni pomembno.

Nič več ne sovražim svojega telesa.

In priznati to je zame velika stvar, ki jo še sama komaj dojemam.

Seveda ne bom odnehala s telovadbo in skrbjo za zdravje. Še vedno si bom prizadevala za določene stvari, ker hočem biti še nekaj časa na svetu.

V tem trenutku pa si samo želim imeti rada svoje telo takšno, kot je. Želim si, da bi mi bilo OK, da se vidim tako, kot me vidita moja otroka.

Hvala, otroka moja.

https://iskreni.net/druzina/zakon/18-koticek-za-zene/165292-kaj-skrivajo-mamine-crne-enodelne-kopalke.html