Lepa, a strupena obleka
Zunaj, med sprehajanjem psov, sva se začeli pogovarjati z eno drugo pasjo gospodarico. O obleki, pa ne kar nekaj, ne o modi ipd, pač pa bolj na globo
Spominjam se srajc, ki so jih nosili kot ne vem kako fine in "nobel" (oja, najbrž nič zveze z Alfredom Nobelom
) moški v 70. letih, a za moj občutek so bile - plastične.No, v vseh časih sem bila in tudi danes sem zagreta za naravne materiale, poznam pa ljudi, ki gledajo predvsem na to, da se obleka lahko in enostavno pere in hitro posuši - in imajo take stvari za tek, kolesarjenje in sploh za telovadbo, obstaja pa vse mogoče iz sintetičnih materialov, tudi spodnje perilo.
Nekateri to utemeljujejo tudi s tem, da naravni materiali itak niso zdravi - saj so polni pesticidov in drugih kemikalij. (Torej je - po njihovem - boljše blago iz umetnih mas.)
Kar do neke mere - žal - drži.
Marsikdaj sem razmišljala o modi, o obleki in obutvi sploh.
Malokrat me je modno mikalo - samo, če mi je bilo res všeč. Res tudi nikoli nisem imela daru, da bi razumela ljudi, ki hočejo imeti vedno nove in nove stvari. Prav tako nisem razumela, zakaj marsikomu toliko pomeni, da je nekaj moderno - ne glede na to, če mu tisto sploh pristaja ali ne. Res: lepo je, če je človek lepo oblečen. A nekaj ni lepo samo zato, ker je novo in moderno.
Kako se spominjam tega, kako je tedaj, ko se je kolizej porušil, ena znanka rekla, da je gospa, ki je umrla v ruševinah, bila izredno dobra šivilja - ki je znala narediti tako obleko, ki je posamezni postavi resnično pristajala!
No, ob sodobni obleki tudi ne bom nikoli razumela ljudi, ki kupijo ... raztrgane in zdrajsane kavbojke! Zakaj raje ne nosijo starih kavbojk, dokler ne "zacvetijo" in dokler niso čisto sprane in "cugaste" zaradi pranja - in še potem?!
Večkrat sem kaj brala o tem, tudi o nevarnosti tekstilnih izdelkov in barv, potem sem pa še iskala na to temo in še kaj našla.
Videla sem tudi dokumentarni film (ki ga žal ni več na spletu - zaradi večkratnega kršenja avtorskih pravic) "Schick aber Schädlich" (avtorica je Inge Altemeier), pred časom sem ga videla, žal ne natančno razumela, saj je v nemščini, ki je ne razumem kaj dosti.
Če bi vse to, o čemer govori film, vedeli ljudje, ki dajo toliko na znamke oblek in čevljev, bi morda večkrat premislili, preden bi nekaj kupili.
Dejstvo je, da že pri pridelavi npr. bombaža uporabijo marsikaj - brala sem tudi o nekvalitetnem shranjevanju bombaža, ki čaka na predelavo -, potem pa še marsikaj dodajo kasneje, npr. barve. Menda je posebno nevarna "lepa" črna, kajti lepo črno barvo naredijo z nevarnimi kemikalijami (npr. klor anilin).
Dejstva, ki so:
- Problem pri teh strupih je, da ne pride do hitrih alergičnih rekacij (npr. na koži), ampak se strupi počasi nalagajo v telesu. Eni "lepe" črne obleke celo odsvetujejo.
- Indija je znana po bombažu. Če je bombaž obarvan bolj temno, pomeni, da so uporabili več kemikalij. Za to uporabijo težke kovine. Te snovi zastrupljajo tako zemljo kot vodo.
- V Aziji uporabljajo strupe, ki so v Evropi prepovedani. Ampak v Aziji naredijo marsikaj za Evropo. In mi kupimo.
- Vse, kar kupimo, je nujno oprati, nekatere stvari večkrat, plašče in stvari, ki jih ne peremo kar tako, naj bi dolgo zračili zunaj. Pravzaprav je bolje imeti preprane stare obleke kot nove! Zagotovo je varneje s stališča strupov pa še ceneje pridemo skozi, če nismo uporabniki novih in novih oblek!
- Zbolevajo tudi prodajalci v določenih trgovinah.
- Eko bombaž? Ali obstaja? Postavlja se vprašanje, če je eko bombaž zares eko. Vsaj take namige sem prebrala za Indijo.
V eni trgovini sem pred par meseci videla majčke z deklaracijo o ekološkem bombažu. Imela sem zelo dober občutek. Poskusila bom zvedeti več. Nočem slepo zaupati.
Res je, da včasih kakšni bombažni izdelki smrdijo po kemikalijah.
Moremo zaupati svojemu okolju, trgovinam? Ali lahko čisto enostavno postanemo preprostejši in ugotovimo, da potrebujemo manj, sploh pa potrebujemo manj novih oblek?
In za kaj gre v filmu? Kaj je glavna vsebina?
Povzeto po spletnih straneh, tudi fotografije so od tam:
O tem, kako strupeni so lahko čevlji in tekstil, že veliko vem. Pa vendar me je dokumentarni film "Schick aber Schädlich" globoko pretresel.
Film se začne z zgodbo Francozinje, ki si je za 150 EUR kupila čevlje in zbolela. Tam, kjer je bila koža v stiku s čevljem, je dobila ožganine, otekline in alergijsko reakcijo. Po dolgem raziskovanju so našli vzrok: DMF (dimetilformamid), ki je v Evropi prepovedano sredstvo proti plesni. Ampak, ker je večina modnih izdelkov narejena izven Evrope (predvsem v Turčiji, Indiji, Bangladešu in na Kitajskem), ga dobimo tudi mi.
DMF so našli v majhnih belih vrečkah, ki so bile priložene v škatli za čevlje. Velike firme so prosile Kitajce, naj jih več ne uporabljajo, tudi iz EU komisije so sporočili, da sistem javljanja deluje. Vsaka država lahko sporoči na vsem dostopno internetno mesto, kateri izdelki so škodljivi za potrošnike.
V Nemčiji je bilo največkrat prijavljeno podjetje Deichman z znamko čevljev Graceland.
Glede DMF-ja so se proizvajalci in trgovci domislili nove fintice: namesto priloženih vrečk z DMF zdaj posprejajo kartonsko škatlo ali celo izdelek sam. Prodajalci v trgovinah ne poznajo izvora čevljev, tudi vam ne bodo znali povedati, ali so obdelani z DMF.
Tekstil in usnje na Kitajskem in predvsem v Bangladešu obdelujejo z drugimi strupenimi kemikalijami, kot je kromova sol (iz nje nastane krom VI, ki je strupen in rakotvoren), organske klorove spojine (povzročajo težave z dihanjem), etilen oksid (povzroča glavobole, slabosti, škodi dedni zasnovi).
V Aziji so delavci brez pravic, v nemških pristaniščih pa podjetja testirajo, koliko strupov je v kontejnerju. V Hamburgu je 50 % kontejnerjev preobremenjenih s strupi. Delavci si ob tem nadenejo posebno zaščitno obleko in najprej kontejnerje prezračijo. Ni znano, za katera podjetja pridejo strupeni tovori, zaščita podjetij je važnejša od zaščite potrošnikov.
Tudi delavci v prodajalnah zbolevajo. Nemški sindikat je izvedel anketo: 70% delavcev, ki raztovarjajo robo, je tožilo o glavobolih, utrujenosti in težkemu dihanju.
Nevarne so klorove spojine v kavbojkah.
Menite, da danes pri Espritu za likanje kavbojk uporabljajo posebna zaščitna sredstva?
Poseben problem so kavbojke s postaranim videzom. V Turčiji so prepovedali obdelavo kavbojk s kremenčevim peskom, ker je umrlo več sto ljudi. Zdaj uporabljajo laser. Ampak v Bangladešu so z veseljem sprejeli delo … Pri tem ne uporabljajo nobene zaščite, zato prihaja do zadušitev. Dnevno naredijo 300.000 kavbojk, predvsem za C&A in Zaro.
Uradne izjave modnih podjetij so dobro naštudirane. Pri H&M so seveda za varovanje narave in za trajnostni razvoj. Na uradnem seznamu je 200 nevarnih kemikalij, ki jih lahko izjemoma uporabijo, vendar ne prepogosto. Tudi v tovarnah ne vedo, kaj sploh uporabljajo, zato prihaja do nesreč (eksplozij, požarov), ki jih nihče ne razišče.
V Aziji uporabljajo strupe, ki so v Evropi prepovedani. Poslovneži (lastniki tovarn in predstavniki modnih podjetij) se ponavadi ne srečujejo v tovarnah, temveč v ćistem okolju, več kilometrov stran.
Delavec, ki beli bombaž in v kratkih hlačah cel dan stoji v bazenu s kemikalijami, je povedal, da so mu po nekaj mesecih odpadle vse dlake in da se počuti bolnega. Odkar se je razširila tekstilna industrija, je tudi raka več. Predvsem rak želodca, ledvic in mehurja je pogost. Tekstilne tovarne se pritožujejo: če bolj pazijo na varnost pri delu in ekologijo, je tudi izdelek dražji in kupcev je vse manj.
Ni se potrebno čuditi, da lahko izdelke iz eko bombaža kupimo tako poceni. Eksperti celo opozarjajo: prodamo več eko bombaža kot ga proizvedemo! Samo 1% tekstila je neobremenjenega; to so resna podjetja, ki pazijo pri predelavi in barvanju, vendar imajo zato njihovi izdelki višjo ceno. Smo jo pripravljeni plačati?
Viri:
http://www.svet-je-lep.com/svet-ni-lep/lepo-obleceni-in-polni-strupa/
http://tehtnica.wordpress.com/2012/07/16/schick-aber-schadlich-2010/
Sorodno - o težkih pogojih in izkoriščanju delavcev: Made in Vietnam
Galerija (6)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
