Laž in njen ženin

Štulič mi je ponudil simpatično pravljico Laž in njen ženin in me je spomnil na to, kako sva prav to pravljico enkrat brala z najmlajšim sinom na panojih v ljubljanskem parku, v tistem pred sodiščem (:)), ja, prav tam ;).

(Tukaj je zapisana pravljica.)

Potem ko sva pešačila proti domu, sva se s sinom pogovarjala o pravljici in ugotavljala, kako lahko laž hitro potuje naprej.
Lažin ženin je moral dokazati, da je vreden, da postane Lažin mož.
Laž je šla v gostlino in tam so jo pivci povprašali, kaj je novega. Pa je rekla, da je videla eno ogromno zeljnato glavo, ki so jo komaj odpeljali z vozom.
Ljudje so vzkliknili: "Lažeš!" In je Laž šla.
Potem je prišel njen ženin Prilažič, tudi njega so povprašali, kaj je novega.
Pa je rekel: "Videl sem en tak ogromen zeljni list ležati na cesti! Prav neverjetno, čez celo pot je bil!"
Možje so vzkliknili: "Ja, to je list od tiste zeljne glave!" In so verjeli.
Potem je šla Laž v drugo gostilno in tudi tam so jo povprašali po novicah. Rekla je, da je videla eno ogromno kokoš, z eno nogo je stala na Gorjancih, z drugo na Grintavcu in pila je iz Save.
"Lažeš!" so zavpili možje. In Laž je odšla.
Pa je vstopil njen ženin Prilažič in ko so so povprašali, če je kaj novega, je rekel, da je videl eno ogromno jajce ...
In ljudje so vzkliknili: "Ja, to je jajce od tiste ogromne kure!"
In so verjeli.
Ko sva šla z Malim naprej proti domu, sva si celo pot izmišljala laži. Enkrat je bil eden od naju Laž in drugi Prilažič, drugič obratno. In Prilažič se je vedno potrudil, da je Lažino laž še močno povečal ...

.

Laž: Videla sem eno tako veliko hišo, ki je segala skozi oblake do neba!
Prilažič: Videl sem vrata, ki so padla in podrla celo vas.

.

Laž: Videla sem tako veliko kolo, ki ni moglo peljati skozi tale ovinek!
Prilažič: In jaz sem videl gumo od kolesa, na kateri se je hkrati guncalo 15 otrok!

.

Laž: Videla sem človeka, ki je segal do vrha Triglava!
Prilažič: In jaz sem mislil, da je čezoceanska tovorna ladja, pa je bil le čevelj ...

.

Laž: Videla sem jagodov sladoled, velik kot Šmarna gora!
Prilažič: Na tleh je bilo sladko jezero roza barve!

...
Ogromno laži sva se izmislila. In se ogromno nasmejala ...
Potem pa sem poudarila: Včasih kdo pove nekaj, kar ni res ali pa ni res čisto tako, kot pravi. Včasih si kdo kaj izmisli, ker se rad heca in pove nekaj, kar naj bi bilo smešno.
Ampak laži lahko naredijo ogromno škode ...
Posebno, če so velike.
A včasih tudi drobne naredijo veliko hudega. In drobne lahko zrastejo. Eden se npr. zlaže, da je sosed ukradel časopis v trgovini. Drugi potem pove, da ne samo časopis, temveč tudi čokolado.
Če se hecamo, mora biti jasno, da se hecamo. Mislim, da tudi v hecu ne smemo reči česarkoli. Ker včasih hec uide kot splašen konj s povodca ... Kot bi veter odpihnil perje (zgodba o perju) ... Ko uide, ga težko zbereš nazaj. Ponavadi je nemogoče.

...
Včasih o istem človeku govorimo čisto različne stvari, celo popolnoma nasprotujoče si.
Enostavno vse ne more biti res. Vmes so torej tudi laži.
Na splošno nastajajo marsikatere nove resnice na nek vprašljiv način. "Rumeni tisk". Eden nekaj reče, pa drugi reče, pa tretji reče ...

Morda ne iz hudobije. Lahko preprosto zaradi površnosti, nagajivosti ... Mnogokrat pa iz prizadetosti. Če ima nekdo slabo izkušnjo z župnikom, bo morda posplošil to slabo izkušnjo na vso Cerkev. In vneto ponujal svojo slabo izkušnjo, ki bo izgledala ena sama velika objektivna resnica.
Je tudi res, da Cerkev moti s slabimi ljudmi, ki so (ki smo) v njej.

Marsikoga pa motijo tudi dobri ljudje ...
Včasih dobri motijo, ker na nek način, morda celo brez besed, morda res samo z lepim življenjem, opozarjajo ...

Prav tako se včasih širijo poenostavljene in dvomljive govorice o politikih. Morda prav tako o Trohi, Janši, Bratuškovi ...

Vsak od nas je odgovoren za vse, kar govori.
Nauk moje mame, ki ostaja trdo zasidran v meni: Odgovarjaš za vsako besedo!
Se zavedam, da povem kdaj kakšno preveč, v vsakdanjem življenju (nevirtualnem), tudi kakšno pristransko, vem pa tudi, da odgovarjam tudi za besede, ki bi morale priti iz mojih ust, pa kdaj onemijo ... Če sem tiho zaradi strahu, gotovo ni prav.
Se velikokrat vprašam o pravi dozi pravih besed ...