Matej me "draži" s svojimi gorami in ne morem drugače, kot da poiščem slikce Krna (2244 m n.m.) in Batognice ... Letos sicer nisem bila na dvatisočaku. Še dobro, da obstajajo fotografije in spomini v srcu!
...
Ura je bila že čez eno, ko sem vendar ležala v svoji grofovski postelji na balkonu - in kot vedno - bila ganjena ob zrenju v nebo.
Krn - bom zmogla? Že veliko let nisem bila na dvatisočaku. Več kot 15.
In zgodaj zjutraj gremo na Krn. Trije. Midva z mojim možem, pridruži se nama njegova nečakinja, tukaj ji bom dala ime Srna, ker je tako hitra!
Kar ne morem zaspati ... gledam v nebo z mežikajočimi zvezdicami in razmišljam.
...
No, in potem smo že na poti do Drežnice. Občudujem Orion, kako lepo se vidi!
V temi se odpravimo iz Drežnice po kamniti poti, ki se vije skozi delno zaraščen svet, prepletajo se gozdovi in pašniki.
Ob kažipotu se seveda odločimo za smer "zahod", za plezalno smer Silva Korena. To je najboljša možna pot na Krn. Dvakrat sem šla po njej, pred veliko leti.
Na kažipotu piše: Zahodna Drežniška. Zelo zahtevna.
Sprašujem se: "Zelo zahtevna? Je zame prezahtevna?" Po toliko letih.
Vzpenjamo se proti vstopu v steno. "Zajle," mi zaigra srce.
A obenem mislim na neko drugo pot na Krn ...
In zgodaj zjutraj gremo na Krn. Trije. Midva z mojim možem, pridruži se nama njegova nečakinja, tukaj ji bom dala ime Srna, ker je tako hitra!
Kar ne morem zaspati ... gledam v nebo z mežikajočimi zvezdicami in razmišljam.
...
No, in potem smo že na poti do Drežnice. Občudujem Orion, kako lepo se vidi!
V temi se odpravimo iz Drežnice po kamniti poti, ki se vije skozi delno zaraščen svet, prepletajo se gozdovi in pašniki.
Ob kažipotu se seveda odločimo za smer "zahod", za plezalno smer Silva Korena. To je najboljša možna pot na Krn. Dvakrat sem šla po njej, pred veliko leti.
Na kažipotu piše: Zahodna Drežniška. Zelo zahtevna.
Sprašujem se: "Zelo zahtevna? Je zame prezahtevna?" Po toliko letih.
Vzpenjamo se proti vstopu v steno. "Zajle," mi zaigra srce.
A obenem mislim na neko drugo pot na Krn ...
...
Pred malo več kot 20 leti sva šla z možem po prav tej poti ... s svojimi petimi otroki. Privezala sva jih, vse sva imela pod kontrolo. Mož je hodil prvi, jaz zadnja, vsak je nosil enega otroka, trije so hodili.
Hm, sem napisala: Vse sva imela pod kontrolo?
Pa nisva imela ...
Otroci so plezali kot kozice ... otroci niso bili problem.
Pač pa vreme, vreme je ušlo izpod kontrole ... začelo je rositi. Mi pa v steni. Vztrajno smo napredovali, toda zaradi mokrih skal je nekomu zdrsnilo. Otrok je sicer bil privezan, toda ustrašil se je.
In zdaj, po toliko letih sem končno spet v tej steni! Diham z njo! Nebeško je!
Srna šiba naprej, jaz hodim v sredini, moj mož zadaj. Toliko narazen smo, da imamo vsi mir in tišino, vsak v svojih mislih osvajamo steno. Koliko rožic, kako lepe rastlince, kako bi imela takele blazinice doma v vrtu. Polžek prav sredi skale, kamor bom položila nogo. Prenesem ga stran od nevarnosti in pazim, da ga dam tako, da se ne bo skotalil v dolino, ko bo spet lezel iz hišice. Kaj pa vem, kako to gre polžkom!
Vreme je čudovito! Z jutranjo svetlobo smo prišli pod steno, iz Drežnice slišimo zvonove, ki vabijo k maši, vse je tako blizu, tako blizu sem dolini, ljudem, in tako blizu sem Krnu, gori, nebesom. Zajla je mrzla, toda hitro nam postane vroče, čeprav je naša stena skrita pred soncem.
Pred malo več kot 20 leti sva šla z možem po prav tej poti ... s svojimi petimi otroki. Privezala sva jih, vse sva imela pod kontrolo. Mož je hodil prvi, jaz zadnja, vsak je nosil enega otroka, trije so hodili.
Hm, sem napisala: Vse sva imela pod kontrolo?
Pa nisva imela ...
Otroci so plezali kot kozice ... otroci niso bili problem.
Pač pa vreme, vreme je ušlo izpod kontrole ... začelo je rositi. Mi pa v steni. Vztrajno smo napredovali, toda zaradi mokrih skal je nekomu zdrsnilo. Otrok je sicer bil privezan, toda ustrašil se je.
In zdaj, po toliko letih sem končno spet v tej steni! Diham z njo! Nebeško je!
Srna šiba naprej, jaz hodim v sredini, moj mož zadaj. Toliko narazen smo, da imamo vsi mir in tišino, vsak v svojih mislih osvajamo steno. Koliko rožic, kako lepe rastlince, kako bi imela takele blazinice doma v vrtu. Polžek prav sredi skale, kamor bom položila nogo. Prenesem ga stran od nevarnosti in pazim, da ga dam tako, da se ne bo skotalil v dolino, ko bo spet lezel iz hišice. Kaj pa vem, kako to gre polžkom!
Vreme je čudovito! Z jutranjo svetlobo smo prišli pod steno, iz Drežnice slišimo zvonove, ki vabijo k maši, vse je tako blizu, tako blizu sem dolini, ljudem, in tako blizu sem Krnu, gori, nebesom. Zajla je mrzla, toda hitro nam postane vroče, čeprav je naša stena skrita pred soncem.
...
Oja, tudi tedaj ni bilo sonca. Sprva je bilo, a kasneje dež. Ki se je stopnjeval. Nosila sem polletno hčerko v kenguruju. Ni bilo težko, toda postopoma je postajalo težje, zaradi mokrih skal, zaradi otrok, ki so hodili zelo pridno, vendar so se kakšen trenutek bali ...
Potem sva se z možem odločila, da jaz ostanem z delom otrok v steni, on pa pohiti z dvema otrokoma hitro naprej gor do koče, tam otroka odloži in se vrne nazaj po nas. Tako se nama je zdelo najbolje, saj je počasi začela pritiskati že noč.
Mož je odšel, jaz pa sem otroke privezala na zajlo, da se mi ne bi kateri kam odkotalil ... Posedli smo po mokri travi, oblekli vse, kar smo mogli, se skušali zavarovati pred dežjem po najboljših močeh ... in se pogovarjali. In čakali. Kako je težko takole čakanje. Ne toliko zaradi časa kot zaradi skrbi, če bi ... kaj veš, vedno se lahko zgodi kaj hudega.
In zdaj, po 20 letih, želim najti mesto, kjer smo sedeli. Kjer smo čakali.Čakali, da se Turdus vrne.
Ne najdem ga! Pa ni mogoče, da smo priplezali tako visoko, da tistega mesta še ni in ni.
Z možem se vpiševa v knjigo, ki jo najdeva v škatli v steni Silva Korena.
"Tukaj ste tedaj čakali!" mi pove.
"Tukaj?" A je mogoče? Tako visoko so prilezli trije otroci sami! Dva 6-letna in en 4-letni.
Ampak prostora kar ne prepoznam. Potem končno ugotovim, da zdaj na tem mestu zajle ni. Zajle, ki je bila tedaj zame skoraj kot rešilna bilka.
V svetlobi vročega sončnega dne diham globoko in hvaležno. Za to, da sem končno spet tukaj ... in hvaležna sem za tedaj, da se je vse srečno izšlo.
...
Oja, tudi tedaj ni bilo sonca. Sprva je bilo, a kasneje dež. Ki se je stopnjeval. Nosila sem polletno hčerko v kenguruju. Ni bilo težko, toda postopoma je postajalo težje, zaradi mokrih skal, zaradi otrok, ki so hodili zelo pridno, vendar so se kakšen trenutek bali ...
Potem sva se z možem odločila, da jaz ostanem z delom otrok v steni, on pa pohiti z dvema otrokoma hitro naprej gor do koče, tam otroka odloži in se vrne nazaj po nas. Tako se nama je zdelo najbolje, saj je počasi začela pritiskati že noč.
Mož je odšel, jaz pa sem otroke privezala na zajlo, da se mi ne bi kateri kam odkotalil ... Posedli smo po mokri travi, oblekli vse, kar smo mogli, se skušali zavarovati pred dežjem po najboljših močeh ... in se pogovarjali. In čakali. Kako je težko takole čakanje. Ne toliko zaradi časa kot zaradi skrbi, če bi ... kaj veš, vedno se lahko zgodi kaj hudega.
In zdaj, po 20 letih, želim najti mesto, kjer smo sedeli. Kjer smo čakali.Čakali, da se Turdus vrne.
Ne najdem ga! Pa ni mogoče, da smo priplezali tako visoko, da tistega mesta še ni in ni.
Z možem se vpiševa v knjigo, ki jo najdeva v škatli v steni Silva Korena.
"Tukaj ste tedaj čakali!" mi pove.
"Tukaj?" A je mogoče? Tako visoko so prilezli trije otroci sami! Dva 6-letna in en 4-letni.
Ampak prostora kar ne prepoznam. Potem končno ugotovim, da zdaj na tem mestu zajle ni. Zajle, ki je bila tedaj zame skoraj kot rešilna bilka.
V svetlobi vročega sončnega dne diham globoko in hvaležno. Za to, da sem končno spet tukaj ... in hvaležna sem za tedaj, da se je vse srečno izšlo.
...
Ko se je mož vrnil nazaj dol, je naložil enega otroka in nahrbtnik, in odpeljal je tudi 6-letnico, privezano na vrvico. Naša M. je pridno hodila, še zdaj jo občudujem. Jaz pa sem imela v kenguruju na trebuhu dojenčico pa na hrbtu seveda nahrbtnik.
Medtem je nastala že črna noč. Mož je pohitel naprej, hitro mi je izginil izpred oči. Ampak zdaj je bilo vse na tipanju. Skale so bile mokre in mrzle, zajla tudi, klini tudi. Vse je bilo potrebno potipati, nobenega koraka nismo smeli narediti kar tako.
Prišla sem do železne "lojtre". S premrlimi prsti ni bilo prav lahko se oprijemati klinov in plezati. Pasovi kenguruja so se precej zrahljali in ustrašila sem se, da mi dojenčica pade ven, jaz pa sem tedaj na lestvi v trdi temi, nič ne vidim, sama tema, neprodirna. Z eno roko sem podpirala deklico, z drugo se preprijemala in se vlekla navzgor. In ko sem bila tako v črni noči, v zraku, sem zaslišala, da se nekaj kotali tam pri strani. Kamen? Mož, otrok??? Vroča prošnja je privrela iz ust. In potem je bilo vse tiho. Trepetala sem od groze.
In začutila božjo prisotnost na tako fizično otipljiv način, da me je spreletelo ... in potolažilo. Navdalo z upanjem.
Potem sem izplezala na vrh lestve in nadaljevala pot naprej ... In kmalu so se zasvetile luči ... Koča!
In v koči je bilo veliko ljudi, otroci so bili zvezde, itak, da! Seveda sva bila tudi v pohujšanje (medtem so klicali že reševalno in jo potem seveda preklicali), kaj hodiva z otroki v gore ... toda jaz sem vedela, da brez njih pa res ne morem. Ne morem iti v gore in se lepo imet, otroke pa potlačiti v neko varstvo, se mi je zdelo.
Medtem je nastala že črna noč. Mož je pohitel naprej, hitro mi je izginil izpred oči. Ampak zdaj je bilo vse na tipanju. Skale so bile mokre in mrzle, zajla tudi, klini tudi. Vse je bilo potrebno potipati, nobenega koraka nismo smeli narediti kar tako.
Prišla sem do železne "lojtre". S premrlimi prsti ni bilo prav lahko se oprijemati klinov in plezati. Pasovi kenguruja so se precej zrahljali in ustrašila sem se, da mi dojenčica pade ven, jaz pa sem tedaj na lestvi v trdi temi, nič ne vidim, sama tema, neprodirna. Z eno roko sem podpirala deklico, z drugo se preprijemala in se vlekla navzgor. In ko sem bila tako v črni noči, v zraku, sem zaslišala, da se nekaj kotali tam pri strani. Kamen? Mož, otrok??? Vroča prošnja je privrela iz ust. In potem je bilo vse tiho. Trepetala sem od groze.
In začutila božjo prisotnost na tako fizično otipljiv način, da me je spreletelo ... in potolažilo. Navdalo z upanjem.
Potem sem izplezala na vrh lestve in nadaljevala pot naprej ... In kmalu so se zasvetile luči ... Koča!
In v koči je bilo veliko ljudi, otroci so bili zvezde, itak, da! Seveda sva bila tudi v pohujšanje (medtem so klicali že reševalno in jo potem seveda preklicali), kaj hodiva z otroki v gore ... toda jaz sem vedela, da brez njih pa res ne morem. Ne morem iti v gore in se lepo imet, otroke pa potlačiti v neko varstvo, se mi je zdelo.
...
A po toliko letih sva bila z možem sama, brez svojih otrok, le z nečakinjo Srno, ki je hitra in spretna.
Tako lep dan je, sonce greje kot bi tekmovalo (samo s seboj?).
Srečna sem, da sem končno spet tako visoko.
Pozdrav s Krna! Tam zadaj je Triglav!
Na vrhu občudujem okoliške gore in ko zvem, da je tista "tam" Batognica, si zaželim povzpeti še nanjo. In smo šli. Na Batognici sem bila prvič, je polna človeškega dela, stopnic, utrdb, ostankov vojnega delovanja ... a lepa, lepa.
Spust v dolino je težji, mislim, da za vse tri. Nekaj težav mi povzročajo tudi žulji. A vendar smo kmalu v Drežnici, kjer nas čaka avto.
In v srcu je toplo, toplo.
Tako lep dan je, sonce greje kot bi tekmovalo (samo s seboj?).
Srečna sem, da sem končno spet tako visoko.
Na vrhu občudujem okoliške gore in ko zvem, da je tista "tam" Batognica, si zaželim povzpeti še nanjo. In smo šli. Na Batognici sem bila prvič, je polna človeškega dela, stopnic, utrdb, ostankov vojnega delovanja ... a lepa, lepa.
Spust v dolino je težji, mislim, da za vse tri. Nekaj težav mi povzročajo tudi žulji. A vendar smo kmalu v Drežnici, kjer nas čaka avto.
In v srcu je toplo, toplo.
Galerija (5)
Moj ljubi dragi dom
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
