1. postaja
Pilat obsodi Jezusa na smrt.
Bolnik sloni na postelji ... Sestra se približa. Dotakne se ga, roko mu nežno položi na ramo.
Bolnik truden dvigne glavo. "Ne bom več dolgo, vem, da ne, vem, da je nekaj zelo narobe z menoj." Sestra vidi morje bolečine v njegovih očeh. Ga tako zelo boli bolno telo? Ga bolj boli duša, ga boli ugotavljanje lastne minljivosti, to, da je mogoče pred njim še zelo malo življenja ...?
Ostane še pri njem. Tesno se oklene njene roke.
2. postaja
Jezus vzame križ na svoje rame.
Bolnica sloni v postelji, zglavje je dvignjeno. Zadovoljna je, ustreza ji tak položaj. Ko sestra še postoji, bolnica izrazi svoje misli na glas: "Bom še kdaj zdrava? ... Zakaj trpljenje?"
"Kajne, včasih se zdi tako nepravično. Ko človek zboli. Zakaj, se postavljajo vprašanja. In mnogokrat nimamo nobenega odgovora, nobenega takega, ki bi nas res preričal ..." Stisk rok in gledanje v oči ... "Moram res vzeti križ na svoje rame?"
3. postaja
Jezus pade prvič pod križem.
Bolnik rad sedi v invalidskem vozičku, tako je več tudi med ljudmi, da ni samo v sobi, v postelji. A postane nemiren. Preveč je vsega zanj. Kam so šle moči, kam je šlo zdravje? Hoče drugam ... Hoče vstati ... Dvigne se.
Toda njegove noge niso več močne ... Zruši se poleg vozička na tla ...
4. postaja
Jezus sreča svojo žalostno mater
Zdravnik ravno odide iz sobe, potem gre sestra v sobo, bolnici nese večerjo. "Boste jedli? Večerja je!" spodbudno reče. Toda v sobi je žalost ... morje žalosti. Bolnica trudno pogleda. Hčerka masira mami noge, ne upa dvigniti pogleda. Ojoj, žalost! Toliko bolečine je tu, toliko ljubezni.
"Boste dali vi mami večerjo?"
"Prosim, dajte vi," zaprosi hčerka. Sestra vidi trpeč izraz na hčerkinem obrazu. Gotovo je slišala kaj težkega na viziti. Obraz skriva pred očmi mame. Najraje bi objela obe, mamo in hčerko.
"Seveda, bom! Vi pa kar še masirajte mamine noge! To dobro dene, kajne?" Potreben je čas, da človek zmore sprejeti tako težko in nevarno pot ...
5. postaja
Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi.
"Jaz sem njegova sestra," pomigne mlada gospa proti bolnikovi postelji. Bolnik težko diha. Nemiren je, skuša si potrgati cevke.
"Jaz sem pa njegova mama," se sestri nasmehne starejša gospa. Solz so polne oči.
Tudi sestra začuti solze v očeh.
Z bolnikovo sestro uredita bolnika, preoblečeta ga. Umijeta.
Sestra potem odhaja, poboža bolnika po roki, pozdravi bolnikovi najbližji osebi.
A kasneje - prepozno - pomisli, zakaj ni sledila svojemu vzgibu prvega trenutka, ko je videla neizmerno žalost v maminih očeh - da bi jo objela.
6. postaja
Veronika poda Jezusu potni prt.
Gospod sloni na robu postelje. Sestra se boji, da bo padel. Toda ne, naslonjen je na mizico. Ta položaj je edini, ki ga nekako zmore, v katerem mu je najbolje.
"Ste povečerjali?"
"Ja," trudno odgovori.
"Ne boste več? Zelo malo ste pojedli."
"Ne, nič več ne bom." Bolnik dvigne pogled, tako žalosten je. Tako utrujen, tako nebogljen.
Sestra vzame prtiček in gospoda narahlo obriše okrog ust.
7. postaja
Jezus pade drugič pod križem.
Gospa sloni v vozičku, sestra jo je zapeljala do okna, da lahko malo gleda ven. Pred oknom ni ravno najlepšega razgleda, vendar se vidi nekaj drevja in del neba. Potem bo morala v posteljo in v njej prebiti precej ur.
Sestra odide, da poskrbi še za druge bolnike.
A zdaj gospa ne more več sedeti, utrujena je, čisto postrani že visi ... Sestra jo nežno prime, potegne v voziček, odpelje do postelje in jo pripravi za noč ...
8. postaja
Jezus tolaži jeruzalemske žene.
Ko gre sestra mimo sobe, zasliši jok. Pohiti v sobo. Bolnica joče, kako joče.
"Gospa, kaj se je zgodilo?" vpraša sestra. "Zakaj jočete?"
"Ja, se je zgodilo, nekaj hudega se je zgodilo."
"Povejte, prosim, povejte!"
Gospa joče: "Mojega sina ni na obisk. Gotovo se je zgodilo nekaj hudega. Zato ga ni." Sestra ve, da je bolnica že ves dan čakala na sina - in še vedno ga ni. "Gospa, dežuje zunaj, kadar je dež, je promet bolj počasen. Morda so zastoji. Vem, kako je, kadar človeka zelo skrbi, tudi mene včasih strašno skrbi. Posebno, ko ni katerega od otrok ali moža domov, ko bi že moral priti. A najtežje je čakati, kadar človek nima nič dela. Vi samo čakate. Bi mogoče brali?"
"Ne, jaz nič ne berem."
"Vam bom pa jaz brala!" Nekdo jima prinese Jano in potem sestra bere bolnici.
9. postaja:
Jezus pade tretjič pod križem.
"Domov bi šla rada, tako rada bi šla domov."
"Kako vas razumem!" pravi sestra.
Bolnica visi napol čez ograjico. "Otroci me čakajo ..."
"Koliko otrok pa imate?"
"Tri ..."
"Mi poveste imena svojih otrok?"
"Katja ..." Bolnici zmanjka moči ... Besed ni več ...
Sestra jo nežno pokrije ...
10. postaja:
Jezusa slečejo in mu dajo piti kis, pomešan z žolčem.
"Preoblekla vas bom."
Pred njo leži bolan človek, njegovo golo, od bolezni izmučeno telo, je razpeto na postelji. Umije ga, mu zamenja plenico.
"Rdečo kožo imate, vam jo bom še namazala s hladilnim mazilom."
Kot dojenčku, pomisli. Ne ve, če sme to glasno reči. Kako je človeku, ko postaja spet nebogljen kot dojenček ... a je med njima ena velika razlika, dojenček vstopa v življenje, je življenje samo, zelo bolan človek pa odhaja ... Je tudi življenje samo, ampak z druge strani, pomisli.
"Kot dojenčku!" reče bolnica. Obe se nasmehneta.
"Še zateklo nogo vam namažem ... se boste bolje počutili ... In hrbet. Ko takole ležite, je dobro, da vas malo zmasiram."
Kje je tisto, ko bi se človek ne pokazal golega drugim? Pride čas, ko druge možnosti ni, kot tudi svoje telo zaupati v druge roke ...
11. postaja:
Jezusa pribijejo na križ.
Gospoda čaka boleč poseg ...
Zavpije ...
"Kar vpijte, če vam to paše! A lahko nadaljujem?"
"Samo malo počakajte!" bolnik poprosi.
Potem se oddahne in nato reče: "Nadaljujte!"
"Lahko?"
"Lahko!"
Bolnika boli, spet zavpije ... z močnim glasom ... Solze mu tečejo iz kotičkov oči ... Sestra mu jih narahlo obriše. Hvaležno jo pogleda ...
12. postaja:
Jezus umre na križu.
"Kaj se me dotikate? Saj nisem dojenček."
Bolnik dvigne glavo ... pogleda sestro. Kakšen pogled. Vidi ga do dna. Trpi, zelo.
Sestra skuša narediti vse tako, da mu ne bi povzročala novih bolečin.
Kako velik človek je, pa vendar nebogljen bolnik pred njo.
Kako velik, čuti.
Kljub temu, da je zdaj nebogljen, v plenicah, v bolečinah, ki so včasih premočne tudi za tega močnega in pogumnega človeka, ona ve, da svoje dostojanstvo ohranja.
Do zadnjega.
13. postaja:
Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje.
Ponoči.
"Umrl je gospod," sporoči sestra domačim.
"Smemo priti?"
"Seveda, kadarkoli."
Domači pridejo sredi noči ... jokajo, molijo, se poslavljajo ...
Mama v solzah objema svojega mrtvega sina ...
Bolnik sedaj leži miren, tih, spokojen, vsi pravijo, kako je lep. V rokah ima bel cvet.
14. postaja:
Jezusa položijo v grob.
Vstopi visok moški: "Prišel sem na obisk. Moj prijatelj leži pri vas. Mi poveste, kje leži?" Pove ime. Pove priimek.
Sestra ga prime za roko: "Zelo mi je žal, umrl je. Prejšnji teden."
Moški obstoji.
Mu je povedala pravilno, bi morala kako drugače? Bi lahko povedala manj boleče?
Gledata se v oči. Še nekaj stavkov.
Pove mu, da so ga odpeljali v domači kraj. Morda bo poiskal prijateljeve domače, morda bo poiskal prijateljev grob? ...
Potem se obiskovalec obrne, odide ... kot ranjena žival.
Sestra bi najraje stekla za njim in ga objela.
Je naredila dovolj zanj?
Križev pot je sicer oblika molitve, v kateri se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti. Od sojenja, ko je bil obsojen na smrt, pa vse do tega, ko so njegovo mrtvo telo položili v grob.
In "svoj" križev pot sem tako vstavila v "klasičnega".
Galerija (2)
Krvavi potBlagor žalostnim
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
