Kresni dan
Danes je kres. Ogenj. V mojem otroštvu je beseda kres pomenila ogenj, prižgan na ta dan, na 24. junij, na Janeza Krstnika; za 1. maja tedaj vsaj v mojem okolju še nismo
Danes je kres. Ogenj.
V mojem otroštvu je beseda kres pomenila ogenj, prižgan na ta dan, na 24. junij, na Janeza Krstnika; za 1. maja tedaj vsaj v mojem okolju še nismo poznali kresov.
Kresni dan je bil nekoč prav poseben dan. Edinstven praznik. Ljudje so vedeli, da je sonce doseglo največjo moč, vrh svoje navidezne nebesne poti in spoznanje, da se dan krajša (O kresi se dan obesi.), da bo teme spet počasi vedno več, je ljudi navdalo s strahom, tesnobo. V svojem preprostem mišljenju so skušali s čarnimi sredstvi Soncu ohraniti moč. To magično sredstvo je bil ogenj.
Ljudje so verjeli, da bo ogenj pomagal Soncu, ki zato ne bo shiralo in omagalo. (Prav tako je imel kres pol leta kasneje oz. pol leta prej prav tako poseben pomen!)
Te magične moči ognja pa ne bo deležno le Sonce, temveč tudi ljudje in živina.
Ogenj naj bi branil tudi pred rajnimi predniki (ki so se po animalističnih predstavah udeleževali tega slavja), da ne bi mogli škodovati živim. Živi so na rajne mislili, jim darovali in zato je prehajala mistična moč ognja in dobrohotno delovala na vse zbrano občestvo živih.
Sonce je bilo tisto, kar je človek na severu in v našem podnebnem pasu najprej poosebil in ga povzdignil v božanstvo. V Soncu je videl vir življenja, saj mu je Sonce dajalo svetlobo, toploto, omogočalo rast in zorenje pridelkov.
Božansko Sonce je moralo prej ali slej dobiti človeško podobo. Staroslovanski Svetovit, "zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vladarja", je bil pri Slovencih Kresnik. Njegova podoba je danes precej zabrisana z najrazličnejšimi bajkami in pripovedkami. V njih se spreminja v sončnega junaka.
V pesmi
Device tri kresujejo,
na sred vasi kres nitijo:
Bog daj ti dro, oj kraljič mlad!
gre za bajeslovno ženitev Sonca z Zemljo.
Sčasoma se je poganski Kresnik popolnoma umaknil. Kresovi ob solsticiju sicer segajo v davno preteklost, ki pa je pisni viri žal ne ohranjajo. Pisni viri o kresovih so šele od 13. stoletja dalje, ko pa so ti običaji že bolj ali manj pokristjanjeni.
Na današnji dan imamo v koledarju zapisanega svetnika Janeza Krstnika (tukaj nekaj o njem).
Od otroštva meni pomeni današnji dan travnike, polne ivanjščic, v našem narečju rečemo ivanjščicam kresnice. In noč mora biti razsvetljena z nešteto kresničkami. Otroci smo tekali za njimi, jih lovili in občudovali.
Za napisat tale zapis sem uporabila vir: Praznično leto Slovencev, 1. knjigo (napisal Niko Kuret) poglavje o Kresu, str. 383.
V mojem otroštvu je beseda kres pomenila ogenj, prižgan na ta dan, na 24. junij, na Janeza Krstnika; za 1. maja tedaj vsaj v mojem okolju še nismo poznali kresov.
Kresni dan je bil nekoč prav poseben dan. Edinstven praznik. Ljudje so vedeli, da je sonce doseglo največjo moč, vrh svoje navidezne nebesne poti in spoznanje, da se dan krajša (O kresi se dan obesi.), da bo teme spet počasi vedno več, je ljudi navdalo s strahom, tesnobo. V svojem preprostem mišljenju so skušali s čarnimi sredstvi Soncu ohraniti moč. To magično sredstvo je bil ogenj.
Ljudje so verjeli, da bo ogenj pomagal Soncu, ki zato ne bo shiralo in omagalo. (Prav tako je imel kres pol leta kasneje oz. pol leta prej prav tako poseben pomen!)
Te magične moči ognja pa ne bo deležno le Sonce, temveč tudi ljudje in živina.
Ogenj naj bi branil tudi pred rajnimi predniki (ki so se po animalističnih predstavah udeleževali tega slavja), da ne bi mogli škodovati živim. Živi so na rajne mislili, jim darovali in zato je prehajala mistična moč ognja in dobrohotno delovala na vse zbrano občestvo živih.
Sonce je bilo tisto, kar je človek na severu in v našem podnebnem pasu najprej poosebil in ga povzdignil v božanstvo. V Soncu je videl vir življenja, saj mu je Sonce dajalo svetlobo, toploto, omogočalo rast in zorenje pridelkov.
Božansko Sonce je moralo prej ali slej dobiti človeško podobo. Staroslovanski Svetovit, "zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vladarja", je bil pri Slovencih Kresnik. Njegova podoba je danes precej zabrisana z najrazličnejšimi bajkami in pripovedkami. V njih se spreminja v sončnega junaka.
V pesmi
Device tri kresujejo,
na sred vasi kres nitijo:
Bog daj ti dro, oj kraljič mlad!
gre za bajeslovno ženitev Sonca z Zemljo.
Sčasoma se je poganski Kresnik popolnoma umaknil. Kresovi ob solsticiju sicer segajo v davno preteklost, ki pa je pisni viri žal ne ohranjajo. Pisni viri o kresovih so šele od 13. stoletja dalje, ko pa so ti običaji že bolj ali manj pokristjanjeni.
Na današnji dan imamo v koledarju zapisanega svetnika Janeza Krstnika (tukaj nekaj o njem).
Od otroštva meni pomeni današnji dan travnike, polne ivanjščic, v našem narečju rečemo ivanjščicam kresnice. In noč mora biti razsvetljena z nešteto kresničkami. Otroci smo tekali za njimi, jih lovili in občudovali.
Za napisat tale zapis sem uporabila vir: Praznično leto Slovencev, 1. knjigo (napisal Niko Kuret) poglavje o Kresu, str. 383.
Galerija (2)
Darilo dedkovKepa soli
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
