Kralji in begunski deček

Neka noseča žena in njen mož sta morala nujno na pot, tako je ukazal sam cesar. Cesar namreč je hotel, da se popišejo vsi ljudje, da bi imel pregled nad njimi in da se ne bi kdo izognil davkom. Ljudje so se morali iti popisat v kraj, od kjer je izhajala moževa družina. In tako je bila pred mladima zakoncema kakšen teden dolga pot, težko je bilo pa predvsem zato, ker je bila žena blizu poroda.

Dete se je rodilo v revnem prostoru, v votlini, kjer so prenočevale živali, toda obdano z ljubeznijo svojih staršev je bilo že od začetka. Bila je temna in hladna noč, a njihovo zasilno bivališče je napolnjevala mehka svetloba. Dete je bilo prav posebno. Morda se je rodilo ob neprimernem času, saj sta bila starša na poti, prostor, kjer se je rodilo, sploh ni bil pravo bivališče. Toda morda je bilo prav dete tisto, ki je prostor napolnilo z neko posebno milino. Starša sta očarana gledala Otroka. Tisočkrat sta se zahvalila zanj.
Dete je spokojno ležalo, podojeno in v čistih plenicah. Imelo je nek poseben pogled, morda pogled v bistvo. Ljudje, ki so videli Otroka, se ga kar niso nagledali. Zdelo se jim je, da so se ob njem spočili.

Starša z novorojenčkom res nista mogla kar na pot, da bi se vrnila v svoje, teden dni oddaljeno, mesto. Mlada mama naj bi še vsaj malo počivala.
Tako sta v veliki skromnosti preživela prve tedne otrokovega življenja.
Čeprav niso bili doma, so se čutili toplo sprejete med tistimi revnimi ljudmi, ki so živeli blizu. Mnogi so jih obiskovali in vsi so odhajali od te posebne družine s posebnim Otrokom z občutkom, da so doživeli nekaj čisto posebnega - čeprav so obiskovalci podarjali družini stvari, ki jih potrebovala za preživetje, so se čutili sami obdarovane.

Nekega dne so Družino obiskali pravi kralji. A čeprav so bili modri, zelo izobraženi in bogati in vajeni dostojanstvenega obnašanja, jim ni bilo pod čast stopiti v to revščino obiskat Otroka, za katerega so zvedeli po zvezdah na nebu.
Bili so visoki po položaju, toda začutili so, da je ta Otrok nekaj posebnega, poklonili so se mu kot Kralju. Dali so mu bogata darila.
Presenečena starša sta darila hvaležno spravila, presenečana kar naprej ob tem, da sta bila brez vsega, pa vendar jima ni nič manjkalo. Čutila sta, da je bilo v zvezi s tem Otrokom že toliko nenavadnega, da se že skoraj ničemer nista več čudila, živela sta kot čisto v nekem skrivnostnem času.
Kralji, ki so s svojo kraljevskostjo pričarali drugačno vzdušje v revščino tistih krajev, so odšli.

A potem se ni življenje vrnilo v vsakdanje tirnice. Sedaj bi končno lahko odpotovala domov, saj sta bila Otrok in mati dovolj pri močeh za večdnevno potovanje, toda oče je dobil skrivnostno sporočilo, da mora takoj na pot z ženo in Otrokom, toda ne domov, temveč v daljno tujo deželo. Otroku namreč kralj tiste dežele, v kateri so bivali, streže po življenju. Zvedel je namreč, da je ta mali Otrok pravi Kralj in tega se Stari kralj boji. Hoče ga ubiti.
Otrokov Oče je zaupal sporočilu, čeprav je bilo res nenavadno in iti v tujo deželo z majhnim Otrokom ni kar tako. Povedal je ženi, kakšno sporočilo je dobil, brez besed sta pohitela z odhodom in prav kmalu sta že bila na poti.

Po dolgem potovanju sta prispela v Daljno deželo, kjer Stari kralj iz njihove domovine ni imel moči nad njimi.
Tam sta se nastanila in Otrok je rastel v njuno veliko veselje.
Darila kraljev sta jim pomagala preživeti tri leta v tuji deželi. Potem so dobili sporočilo, da je Stari kralj umrl in da je zdaj varno iti domov.
In tako so se odpravili v domovino na stari dom, kjer so zaživeli srečno in mirno vsakdanje življenje.

Zgodba je seveda priredba zgodb iz Svetega pisma (Lk 2, 1 - 21 in Mt 2, 13 - 15).


Sveti trije kralji (izročilo)