Ko sem bila otrok, se mi je zdela zgodba o kralju Salomonu veličastna. Sploh tisto, kako je razsodil glede spora dveh žensk, čigav je otrok. Kako ostaja v spominu slika tega prizora! Kako sem skušala iz slike v ilustriranem Svetem pismu ugotoviti, katera mama je tista, ki laže!

Zdaj pa se mi zdi zgodba o Salomonovi pravični sodbi - grozljiva.

Fotografija od tu. Slikca iz SP mojega otroštva ni tale, tiste ne najdem. Tam ima ena od mam tako lep smehljaj!

Kralj je ob začetku vladanja prosil Boga za modrost. In veljal je za modrega kralja!
Nekoč so prosili, da razsodi v primeru dveh mam. Obe sta imeli dojenčka in eden je bil mrtev. Ena je svojega poležala v spanju. Obe sta trdili, da je živi otrok njen.
Kralj Salomon ju je poslušal in ker sta obe vztrajali pri svoji trditvi, je Salomon rekel, naj prinesejo meč in otroka presekajo na dvoje.
Ena mama je bila takoj za to, druga pa je prosila, naj otroka raje dajo drugi ... da ga ne bi presekali ...
Ne vem, ali bi Salomon res dal presekati otroka ... Mene kar zmrazi ob tem ... In če pomislim, kaj je čutil ob tem tisti ubogi otrok, me je groza.
Kaj če bi obe mami naprej vztrajali pri istem?
Zgodba pravi, da je kralj Salomon po reakciji mam spoznal, od katere je otrok ... Ena namreč je še naprej trdila, da je otrok njen in da da ga naj presekajo, druga je pa rekla, naj ga dobi druga mama, samo da ostane živ. Salomon je tako ugotovil, da je otrok od tiste, ki se mu je bila pripravljena odreči, samo da ostane živ ... Tedaj je življenje veljalo za veliko vrednoto.

Iz Svetega pisma: Druga žena pa je rekla: »Ne, živi otrok je moj sin, mrtvi pa je tvoj!« Ta je rekla: »Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj!« Tako sta se prerekali pred kraljem.
Tedaj je kralj rekel: »Ena pravi: ›Moj sin je ta, ki živi; mrtvi pa je tvoj.‹ Druga pa pravi: ›Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj.‹« In kralj je rekel: »Prinesite mi meč!« Ko so prinesli pred kralja meč, je kralj rekel: »Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi!« žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju - kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!« Tedaj je kralj odgovoril in rekel: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati!« 1 Kr 3, 22-27

Na to zgodbo se spomnim - predvsem ob zgodbah ločenih staršev, ki se borijo za otroke.
Ob zgodbah, ki se me dotikajo, ki jih poznam od blizu, razmišljam o tem, kako se odločajo sodniki, čigav bo otrok.
In razmišljam o tem, kaj starše žene, da včasih res za vsako ceno hočejo dobiti otroka.
Vem: če je drugi starš res grozen, agresiven, posesiven ..., potem zelo lahko razumem strah prvega starša pred tem, kaj bo, če bo otrok v takih rokah ...
Včasih pa se mi zdi, da prav tisti starš, ki nekoč ni imel niti kaj dosti časa niti potrpežljivosti za otroka, hoče "dobiti" otroka ... Včasih je zanj komaj vedel, da ga ima ... Večkrat je videti, da otroka HOČE - bolj kot iz ljubezni do njega - iz jeze do drugega starša, zato, da mu nagaja, da se mu maščuje ... Na otroka pravzaprav nekateri sploh ne mislijo. Vsaj ne v pomenu, kaj otrok sploh potrebuje in kaj si želi.
Otroci so včasih čisto razcepljeni, raztrgani, razdeljeni. Včasih se bojijo zameriti drugemu staršu. Se bojijo, da izgubijo drugega starša, če se odločijo za prvega ... Včasih kakšni starši očitno zamerijo otroku, če se le-ta ne odloči zanj ...
Ogromno bolečine je tukaj ...
Kralj Salomon je bil znan po svoji modrosti. Gotovo je delal po svoji vesti (da ne rečem kar naravnost: bil je povezan z Bogom!). Včasih imam občutek, da marsikdo, marsikateri strokovnjak, ki dela z ranjeno družino, z ločenimi, pri delu s temi ljudmi izhaja iz svojih ran, žal iz nepoceljenih ran ... Dalo mi je misliti, ko je nek oče rekel, da nekatere strokovne delavke (socialne, sodnice, psihologinje ...) sovražijo moške in vnaprej potegnejo z mamo ... Ne delajo z razumom, temveč predvsem s čustvi.
To je le zapis mojih misli - ob tem, ko vidim razne zgodbe, ob katerih mi je hudo.
Mislim, da bi morali vsaditi vsakemu staršu, da je greh delati karkoli slabega otroku ... Da bi vsak človek imel v sebi vgrajeno to merilo ...

In to merilo morajo imeti vgrajeno tudi ljudje po strokovnih skužbah, ki naj bi pomagale reševati družinske stiske. - Ob družinah vse bolj čutim, da bi bilo prav skušati jih rešiti in ne razbiti. Bolje je hišo obnoviti, kot pa jo razdirati in razdreti (razen če je čisto zanič) ... nove hiše človek ne postavi kar tako ... In tudi sebe človek težko čisto prenovi. Brez dela ni nič.

Gre CSD res za otroke?? Ali pa gre za zaroto?

Gre za to, da bi bilo otrokom dobro, ali za dokazovanje moči?