Kako ji je bolnica blizu.
Tako čuti, da počasi odhaja. Morda se temu reče naravna smrt?
Ko je bila stara gospa sprejeta, se ji je Hana predstavila - in gospe se je zasvetil plamenček v očeh. "Tako je ime tudi moji hčerki!"
Gospa želi vstajati in če se ponudi kakšna priložnost, hitro sama naredi nekaj korakov ... a osebje ni ravno navdušeno nad njenimi "skrivnimi" pohodi, saj je v bolnišnici, kjer je bila prej, padla.
Hana vidi, kako osvaja prostor, kako postaja soba njen domek ... kako je pomembno, da ve, kje je stranišče ... "kuj tamle".
Uči jo, kako pozvoni, če kaj potrebuje. "Pritisnite na tale gumbek, še malo, poskusite, bravo!" Zvonec je vključen, rdeča lučka pri vratih pove, da je gospa zvonec osvojila.
Ampak nikoli ne pozvoni. Se ne spomni? Je neskončno potrpežljiva? Ja, to bo. Ob preoblačenju včasih zajamra ... bolijo jo kosti ... seveda ... bolezen in najbrž tudi posledice padca ...
Hana vidi, koliko ji pomeni samostojnost. Vse osebje to podpira.
Ko Hana pride, stopi do nje in se ji približa z obrazom in jo pozdravi.
Gospa osredotoči pogled in se nasmehne in reče: "Moja ljubica!" Hana je srečna ob teh besedah. Tako ji dobro dene, da je je bolnica vesela, posebej za to, ker ve, da ji je dobro v hiši.
A čuti se, da počasi odhaja.
Jesen je.
Z jesenjo odhaja tudi stara gospa.
Počasi se čuti, da težje vstaja ... a še vedno želi iti na stranišče ... plenica ostaja ponavadi suha ...
Počasi pojemajo moči ...
A vendar vedno, ko pride Hana do nje, dvigne pogled, jo počasi prepozna in reče: "O, moja ljubica je prišla!"
Njena "ljubica" ji da po žlički jesti, ne, ne more več držati žlice ... Ponudi ji čaj po slamici ... ne, ne gre več ... Bolnica srka, srka, toda slamica je predolga, gospa nima moči, da bi potegnilaa požirek vase. Hana daje počasi žličko za žličko.
Namoči "gobico" in ji jo da v usta, no, tako počasi gre.
Hani se zdi, da je danes gospa ne prepozna ... Tudi govori ne. Počasi počasi odhaja ... Kot jesensko listje, ki odletava ...
Ko je zvečer gospa preoblečena in umita in podprta z blazino za hrbtom in podložena z blazino med koleni, zobna proteza umita in pospravljena, Hana postoji ob gospe. Ugasne veliko luč in prižge tisto tamalo, tisto za ponoči.
Gospa ima na mizici rožni venček.
"Gospa, želite, da kaj zmoliva skupaj?"
Hana zazna rahel dih: "Ja!"
Hana vzame v roke gospejin rožni venec, položi ga v dlan bolnice, z eno roko drži gospo za roko, z drugo jo počasi pokriža.
Potem polglasno moli.
Neverjetno ... gospa ni prej nič govorila, a zdaj odpira usta ... neslišno ... in moli z njo. Molita skupaj.
Hana je srečna, da je opazila gospejino željo in ji pomagala v miru in spokojno se posloviti od dneva ...
Koliko dni še?
Ko je bila stara gospa sprejeta, se ji je Hana predstavila - in gospe se je zasvetil plamenček v očeh. "Tako je ime tudi moji hčerki!"
Gospa želi vstajati in če se ponudi kakšna priložnost, hitro sama naredi nekaj korakov ... a osebje ni ravno navdušeno nad njenimi "skrivnimi" pohodi, saj je v bolnišnici, kjer je bila prej, padla.
Hana vidi, kako osvaja prostor, kako postaja soba njen domek ... kako je pomembno, da ve, kje je stranišče ... "kuj tamle".
Uči jo, kako pozvoni, če kaj potrebuje. "Pritisnite na tale gumbek, še malo, poskusite, bravo!" Zvonec je vključen, rdeča lučka pri vratih pove, da je gospa zvonec osvojila.
Ampak nikoli ne pozvoni. Se ne spomni? Je neskončno potrpežljiva? Ja, to bo. Ob preoblačenju včasih zajamra ... bolijo jo kosti ... seveda ... bolezen in najbrž tudi posledice padca ...
Hana vidi, koliko ji pomeni samostojnost. Vse osebje to podpira.
Ko Hana pride, stopi do nje in se ji približa z obrazom in jo pozdravi.
Gospa osredotoči pogled in se nasmehne in reče: "Moja ljubica!" Hana je srečna ob teh besedah. Tako ji dobro dene, da je je bolnica vesela, posebej za to, ker ve, da ji je dobro v hiši.
A čuti se, da počasi odhaja.
Jesen je.
Z jesenjo odhaja tudi stara gospa.
Počasi se čuti, da težje vstaja ... a še vedno želi iti na stranišče ... plenica ostaja ponavadi suha ...
Počasi pojemajo moči ...
A vendar vedno, ko pride Hana do nje, dvigne pogled, jo počasi prepozna in reče: "O, moja ljubica je prišla!"
Njena "ljubica" ji da po žlički jesti, ne, ne more več držati žlice ... Ponudi ji čaj po slamici ... ne, ne gre več ... Bolnica srka, srka, toda slamica je predolga, gospa nima moči, da bi potegnilaa požirek vase. Hana daje počasi žličko za žličko.
Namoči "gobico" in ji jo da v usta, no, tako počasi gre.
Hani se zdi, da je danes gospa ne prepozna ... Tudi govori ne. Počasi počasi odhaja ... Kot jesensko listje, ki odletava ...
Ko je zvečer gospa preoblečena in umita in podprta z blazino za hrbtom in podložena z blazino med koleni, zobna proteza umita in pospravljena, Hana postoji ob gospe. Ugasne veliko luč in prižge tisto tamalo, tisto za ponoči.
Gospa ima na mizici rožni venček.
"Gospa, želite, da kaj zmoliva skupaj?"
Hana zazna rahel dih: "Ja!"
Hana vzame v roke gospejin rožni venec, položi ga v dlan bolnice, z eno roko drži gospo za roko, z drugo jo počasi pokriža.
Potem polglasno moli.
Neverjetno ... gospa ni prej nič govorila, a zdaj odpira usta ... neslišno ... in moli z njo. Molita skupaj.
Hana je srečna, da je opazila gospejino željo in ji pomagala v miru in spokojno se posloviti od dneva ...
Koliko dni še?
To zgodbo sem že objavila - na blogu Od srca do srca.
Galerija (1)
Dober kot kruh
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
