Bolnik je čutiti odklonilen, zadržan.
Kako ne bo, znašel se je v novi stavbi, v novi sobi, med samimi neznanimi ljudmi. Bolan, nemočen, z mnogimi vprašanji. In z vedno večjo zmedo v glavi.
Ene stvari se sploh več ne izidejo ... ne najde več povezav. Pravijo, da je dementen.
"Maja!" zakliče bolnik.
Hana je v bližini pa vstopi v sobo.
Stopi do bolnika, ga rahlo prime za roko in se mu nasmeje. Bolnik obstane s pogledom na njenem obrazu in počasi se na njegovem obrazu nariše malo zadržan nasmeh.
"Povejte, kaj vas muči!" ga spodbudi Hana. "Majo kličete! Kdo je Maja?"
"Kolegica."
"Je bila tukaj? Je tukaj?"
"Meni se zdi, da je bila. Ali pa sem nekaj zamešal." Bolnik ni gotov, kaj se dogaja.
Naenkrat oživi, po hodniku mimo sobe z odprtimi vrati gre dekle.
Bolnik zakliče: "Maja!"
"Je to Maja?" vpraša Hana.
"Jaaa!"
Hano začudi, da gre dekle kar mimo in naprej po hodniku ... morda išče njega? Ni videti ... Pa vendar ... vprašati ni greh.
Steče po hodniku za dekletom.
"Maja!"
Dekle se obrne, začuti, da je klic namenjen njej.
"Nisem Maja," pove, Hana pa ji razloži, kako bolnik pričakuje svojo prijateljico in da je mislil, da je vendarle prišla. Dekletu se preveč ne mudi in se odloči, da malo stopi do tako čakajočega gospoda.
Ugotovita, da se v resnici poznata!
Bolnik je obiska zelo vesel.
...
Kasneje: "Kaj potrebujete? Ste žejni?"
Bolnik odkima.
"... vam je vse odveč, kajne?"
"Hudirjevo zoprno je."
"Res, težko je vse to. Zdravje, ki ne služi. Biti nekje v neki postelji. Čakati na ljudi, ki si jih želite imeti ob sebi ..."
"Ja ..."
Hana čuti, da se je bolnik otoplil. Doda: "Življenje je mnogokrat čakanje ... eno samo čakanje in potrpljenje. Ne gre brez tega."
"Ja ... Potrpljenje," spet pritegne bolnik.
...
Kasneje Hana spet pride. Prinese večerjo, a gospod jo odkloni.
"Vsaj malo popijte!" Začuti, da je pridobila njegovo zaupanje in da z nasmehom more priti do njega!
Bolnik jo kar gleda, ona čuti, kako ji je naklonjen.
Zdaj lažje ostaja tukaj, v neznani sobi, v postelji, ki je zanj še čisto tuja.
...
Naslednji dan.
Hana vstopi in bolnik, čeprav dementen, jo takoj spozna in oba se nasmehneta drug drugemu.
Res, nasmeh iz srca dela čudeže, pomisli Hana.
Bolnik jo gleda, kot bi vstopil sam angel!
"Kaj ste vi po poklicu?" jo vpraša bolnik.
Vprašanje jo začudi, saj ona vendar dela tam, v bolniški sobi.
Pove mu svoja dva poklica ...
"Kot moja žena!" vzklikne bolnik.
"A res, o, super!"
Nekaj torej, kar morda bolniku pomaga najti oporne točke v življenju. Ga ona spominja na njegovo pokojno ženo?
Potipa: "Kje pa je vaša žena?"
"Na Žalah."
"Oh ... Že dolgo?"
Bolnik pove.
Ker je tako zažarel, ko je ženo omenil, Hana ve, koliko mu je žena pomenila ...
"In zdaj ni več tako lepo na svetu, kot je bilo prej ...?"
Bolnik pritrdi: "Ni več tako lepo ..."
"Zdaj je drugače, kajne. Ampak svojo ženo imate pri sebi. Tukaj jo imate," Hana prime njegovo roko in mu jo položi na srce. "V srcu jo imate!"
Bolnik je v rahli zadregi. Mu je prišla preblizu? Ni upal o vsem tem govoriti? Ni mogel, ni želel? Je pokojno ženo izžaloval?
Ampak čuti pa tako, se zdi Hani.
Bolnik jo gleda, se smehlja - res, kot da sem angel, spet pomisli Hana - in potem on počasi dvigne roko in jo poboža po licu. Čisto narahlo in neskončno nežno.
Kako ne bo, znašel se je v novi stavbi, v novi sobi, med samimi neznanimi ljudmi. Bolan, nemočen, z mnogimi vprašanji. In z vedno večjo zmedo v glavi.
Ene stvari se sploh več ne izidejo ... ne najde več povezav. Pravijo, da je dementen.
"Maja!" zakliče bolnik.
Hana je v bližini pa vstopi v sobo.
Stopi do bolnika, ga rahlo prime za roko in se mu nasmeje. Bolnik obstane s pogledom na njenem obrazu in počasi se na njegovem obrazu nariše malo zadržan nasmeh.
"Povejte, kaj vas muči!" ga spodbudi Hana. "Majo kličete! Kdo je Maja?"
"Kolegica."
"Je bila tukaj? Je tukaj?"
"Meni se zdi, da je bila. Ali pa sem nekaj zamešal." Bolnik ni gotov, kaj se dogaja.
Naenkrat oživi, po hodniku mimo sobe z odprtimi vrati gre dekle.
Bolnik zakliče: "Maja!"
"Je to Maja?" vpraša Hana.
"Jaaa!"
Hano začudi, da gre dekle kar mimo in naprej po hodniku ... morda išče njega? Ni videti ... Pa vendar ... vprašati ni greh.
Steče po hodniku za dekletom.
"Maja!"
Dekle se obrne, začuti, da je klic namenjen njej.
"Nisem Maja," pove, Hana pa ji razloži, kako bolnik pričakuje svojo prijateljico in da je mislil, da je vendarle prišla. Dekletu se preveč ne mudi in se odloči, da malo stopi do tako čakajočega gospoda.
Ugotovita, da se v resnici poznata!
Bolnik je obiska zelo vesel.
...
Kasneje: "Kaj potrebujete? Ste žejni?"
Bolnik odkima.
"... vam je vse odveč, kajne?"
"Hudirjevo zoprno je."
"Res, težko je vse to. Zdravje, ki ne služi. Biti nekje v neki postelji. Čakati na ljudi, ki si jih želite imeti ob sebi ..."
"Ja ..."
Hana čuti, da se je bolnik otoplil. Doda: "Življenje je mnogokrat čakanje ... eno samo čakanje in potrpljenje. Ne gre brez tega."
"Ja ... Potrpljenje," spet pritegne bolnik.
...
Kasneje Hana spet pride. Prinese večerjo, a gospod jo odkloni.
"Vsaj malo popijte!" Začuti, da je pridobila njegovo zaupanje in da z nasmehom more priti do njega!
Bolnik jo kar gleda, ona čuti, kako ji je naklonjen.
Zdaj lažje ostaja tukaj, v neznani sobi, v postelji, ki je zanj še čisto tuja.
...
Naslednji dan.
Hana vstopi in bolnik, čeprav dementen, jo takoj spozna in oba se nasmehneta drug drugemu.
Res, nasmeh iz srca dela čudeže, pomisli Hana.
Bolnik jo gleda, kot bi vstopil sam angel!
"Kaj ste vi po poklicu?" jo vpraša bolnik.
Vprašanje jo začudi, saj ona vendar dela tam, v bolniški sobi.
Pove mu svoja dva poklica ...
"Kot moja žena!" vzklikne bolnik.
"A res, o, super!"
Nekaj torej, kar morda bolniku pomaga najti oporne točke v življenju. Ga ona spominja na njegovo pokojno ženo?
Potipa: "Kje pa je vaša žena?"
"Na Žalah."
"Oh ... Že dolgo?"
Bolnik pove.
Ker je tako zažarel, ko je ženo omenil, Hana ve, koliko mu je žena pomenila ...
"In zdaj ni več tako lepo na svetu, kot je bilo prej ...?"
Bolnik pritrdi: "Ni več tako lepo ..."
"Zdaj je drugače, kajne. Ampak svojo ženo imate pri sebi. Tukaj jo imate," Hana prime njegovo roko in mu jo položi na srce. "V srcu jo imate!"
Bolnik je v rahli zadregi. Mu je prišla preblizu? Ni upal o vsem tem govoriti? Ni mogel, ni želel? Je pokojno ženo izžaloval?
Ampak čuti pa tako, se zdi Hani.
Bolnik jo gleda, se smehlja - res, kot da sem angel, spet pomisli Hana - in potem on počasi dvigne roko in jo poboža po licu. Čisto narahlo in neskončno nežno.
Galerija (1)
Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
