Kolektivna kazen

Hčerka je prišla iz šole s kaznijo: prinesti mora dve roli papirnatih brisačk.
"Zakaj," sem vprašala, "zakaj imaš kazen? Kaj si naredila?"

"Pravzaprav nič," razmišlja Pia. "No, sošolca Matej in Matevž sta iz brisačk delala kroglice in jih metala po razredu ... Učiteljica je bila zelo huda!"

Hm ... A to je to!

Vedno sem bila jezna, ko sem videla, da nekdo plačuje kazen za napake drugih. Predvsem seveda, kadar je šlo za objestno ravnanje. Če je nekdo nekaj naredil narobe po nesreči, se mi je zdelo drugače.

Nedolgo nazaj sem se pa pogovarjala s skupino mladih in slišala nekaj presenetljivega:

Potem je povedal, da obstaja tudi kazen, da je moral slabo opravljeno delo opraviti nekdo drug - ta, ki je svoje delo slabo opravil, pa je moral gledati, kako drugi dela njegovo delo.
Izkušnja: unikatna. Učinkovita.
Zdi se mu, da se taka kazen zelo dotakne in vzgaja.
Če si kaznovan zato, ker nečesa ne narediš, te eno figo briga, je še rekel eden iz te skupine.
Ko sem poslušala to skupinico, sem videla celo nek smisel v tem - pa ko se mi je vedno zdelo tako krivično!
Morda mora biti človek dovolj zrel, da razume smisel take kazni in potem ga morda taka kazen gradi?
Zdi se mi, da bi pri mlajših otrocih to ne bilo učinkovito. Sem tudi že videla, kako je bil kakšen otrok ponosen, ko je moral njegovo napako popravljati kdo drug.

Zdelo se mi je, kot da bi bila ta mladina, s katero sem se pogovarjala, z drugega sveta ... Kot da je sodobni svet tukaj in zdaj narejen čisto drugače. Sploh pa bi najraje živeli brez kazni.

A kazen je pravzaprav logična posledica slabih odločitev ...

Vedno je nekdo, ki mora plačati ... in večkrat plača kdo drug - in ne tisti, ki je "pil".