Koga policisti varujejo? Sami sebe?

Enkrat sem imela eno svojsko izkušnjo. Nisem rada govorila o njej. Predvsem zaradi možne prepoznavnosti kakšnega človeka. A ker smo se večkrat selili, se pravzaprav ne ve kar avtomatsko, kje se je to zgodilo.

In tako bom zdaj zapisala - ker me je spodbudil k temu še en dogodek.

Pred precej leti se je zgodilo, da je neke noči v našem bloku nekaj tako razbijalo in butalo, da sem se zbudila. Prisluhnila sem ... slišala sem jok. Jok odraslega človeka, ne dojenčkovega. Butanje, klicanje na pomoč, jok.

Vstala sem in šla opret vrata stanovanja, da bi morda ugotovila kaj več, kaj se dogaja. In bilo me je strah. In groza. Kar sem slišala, je bilo res grozno. Nisem znala določiti, kaj se dogaja niti natančno, kje se to dogaja ... Opazila in slišala sem, da tudi drugi sosedje malo odpirajo vrata ... torej se je zbudil še kdo, ampak bile so samo špranje. Ura je bila tri.

Potem sem se odločila, da kličem policijo. In to ni kar tako, jaz res ne kličem policije kar tako. (Klicali smo jo recimo ob vlomu v klet in ob kraji otroškega vozička in enega kolesa (v našem bloku, za eno kolo, medtem ko za ostala kolesa, tudi ukradena v bloku, nismo klicali). Recimo, da ne kličem za vsako figo.

V tisti noči pa sem klicala - ker me je bilo groza, da bo kdo koga poškodoval ali celo ubil. Tisto vpitje in butanje in klicanje na pomoč in jok ni bil nek običajen prepir, ki lahko izbruhne v vsaki običajni družini ali skupnosti. Pa sredi noči, ko je jasno, da večina ljudi spi.

No, klicala sem na običajno policijsko številko in se predstavila in potem sem razložila, za kaj gre.

"Pridemo!" so rekli.

No, in potem sem čakala ... v bloku je bil hrup, nihče od seosedov ni dal vedeti, da kaj zaznava, a jaz, ki sem bila v stopnišču, sem videla priprta vrata sosedov ...

No, in še čakala. Butanje in vse drugo se je nadaljevalo.

Čez pol ure je pripeljal policijski kombi in pred blokom ob parkiranju še malo vključil sireno ... ob kakšnih 3.40 zjutraj! Ponoči!

"Aha, zdaj bo pa tišina," sem pomislila.

In res. V bloku je v hipu prenehal ves hrup.

Potem je policija pozvonila pri nas. In ko so prišli policisti do mene, so vprašali, kaj se dogaja. Povedala sem, da je bilo dolgo razgrajanje in butanje itd v bloku in da je prenehalo takoj, ko so oni prišli ... in pred blokom vključili sireno.

Kje?

Ne vem natančno, kje ... Od kar so recimo rekli sosedje, ki so stanovali 4 nadstropja nižje od nas in na drugi strani stopnišča, da zaradi nas ni miru v bloku ... in od kar je nekdo rekel, da jim stene pokajo zaradi našega razgrajanja, sem opazovala vse to ... in vedela, da eni ljudje avtomatsko mislijo, da če ima človek več otrok, da so v očeh marsikoga oni vir razgrajanja. In vsega hudega v bloku. In tako sem ugotovila, da smo bili obdolženi mi tudi, ko nas ni bilo doma. In se je zgodilo, da sem jaz enkrat mislila, le kaj dela sosed (tedaj nad nami), potem sem pa ugotovila, da razbijajo ploščice in polagajo nove 5 nadstropij nižje. A prav lahko bi "napadla" soseda po krivici - če ne bi preverila in ugotovila vir hrupa.

V blokih je marsikdaj izolacija precej na cigumigu.

Tako sem rekla policiji, da nisem gotova. Sploh pa ... zato so oni ... Le zakaj so potrebovali pol ure, da so prišli do nas, peš bi lahko prišli v 10 ali 15 minutah ... No ja, morda so bili čisto vsi dežurni prej zasedeni ...

No, ampak mir v bloku je vsekakor bil dosežen in po nobenega človeka niso prišli reševalci, tako da sem bila nekako pomirjena.

Hkrati pa so mene popisali ... vse natančno.

Imela sem občutek, kot da sem v njihovih očeh zločinka, ki jo morajo popisati.

In kot da sem osamljena ženska, ki ponoči ne more spati pa kliče policijo ... Bila sem vesela, da se moj dojenček ni zbudil v vsem tistem hrupu.

Fotka od tu.

...

In na tale dogodek sem se ponovno spomnila, ker mi je pred kratkim povedala ena bližnja, kaj je doživela:

Bila je na pošti in čakala v vrsti, da plača položnico.

Kar naenkrat je nekdo nekaj zavpil, bil je ropar, zamaskiran, vse stare žene, ki so stale v vrsti, so polegle po tleh, ropar je od poštne uslužbenke zahteval denar in ustrelil v tisto steklo na okenčku in ga preluknjal. Moja znanka je stala blizu vrat in je v trenutku skočila skoznje in stekla v bližnjo banko; prosila je, da hitro pokličejo policijo, saj je na pošti v bližini rop. Seveda so oni takoj poklicali policijo. Moja znanka se je tresoč sesedla in sedela v banki vsaj ene 10 minut. Potem se je počasi "pobrala" in še vedno prestrašena zapustila banko. In ni upala mimo pošte, če bi "slučajno" bil kje tam ropar ... in kaj če jo je morda prej opazil, ko je zbežala ...

Tako je zavila na drugo stran.

In tedaj je počasi počasi (tako je rekla ona) pripeljala policija, izstopili so in si začeli oblačiti zaščitna oblačila itd. "Počasi ..." je rekla. Vse zato, da bi dali roparju možnost, da pobegne?

Pomislila je, kako da so pripeljali sem, na ta konec in ne k pošti sami. Tako ropar res lahko pobegne - hitro jih opazi in na razpolago ima polno izhodov.

Pa jim je rekla nekaj v tem smislu, da jih je ona klicala in kako da še niso tam, kje rje bil rop. In en policist jo je vprašal: "Gospa, a je ropar še na pošti?" Kar je znanko čisto frapiralo. Če je ropar še tam!?

Ne ve, kaj se je zgodilo na pošti, ne ve, če so roparja našli, vsekakor je pa bila zgrožena nad hitrostjo reševanja problema - in nad načinom. Roparju niso niti poskusili zapreti poti.

Res ... včasih se človek vpraša, zakaj potem policjo sploh imamo, če naj bi navadni ljudje reševali probleme, ki naj bi bili njihova skrb ...

Te dni sem videla tudi tale filmček.

...

Seveda se mi zdi logično, da morajo policisti zavarovati tudi sami sebe, vendar imam včasih občutek, da se večkrat kje pojavijo šele, ko je najhujše mimo ...