Ko spomin nagaja

"Greva v jedilnico, večerja bo," pravi Hana. Pod roko prime gospo Gito in jo popelje v jedilnico. Bolnica je prijazna žena, ampak spomin ji ne služi več dobro.
Zato ji Hana vse razloži.
"Tukaj je stol. Sedite. Tako."
Hana prinese kosilo.
"Vidite, tukaj je kosilo. Dober tek!"
Potem kosilo da še drugim bolnikom, ki jedo pri mizi.
A gospa Gita ne je. Kot da ne bi vedela, kaj bi z žlico. Hana nežno vzame žlico iz gospejinih rok in zajame juho. Počasi začne gospo hraniti. Gospa odpira usta in poslušno je kot priden otrok.
"Domov bi šla," reče gospa Gita.
"O, kako vas razumem. Doma je najlepše!"
Gospa še posedi za mizo, Hana odnese pladenj.
Potem pride na obisk hčerka.
"Mami, dober dan! A si jedla kosilo?"
Hana je ganjena, ko vidi, kako so zažarele bolničine oči. "O, ti si!" reče.
"Ja, jaz, mami. A si jedla kosilo?"
"Ne, nisem," pravi bolnica. "No, ne vem."
"Je jedla, je, ni pa pojedla veliko," pravi Hana.
"Utrujena sem, v sobo bi šla."
Hčerka odpelje mamo v sobo.
Pozno popoldne, ko hčerka odide, gre Hana pogledat v sobo, če je vse v redu. Gospa sedi naga na postelji, pižama leži na tleh, gospa Gita vtika roke pod prevleko blazine, ki jo ima na glavi. Ko opazi Hano, pravi: "Ne morem se obleči."
"Seveda ne gre. Ne morete obleči povštra, vi niste povšter!"
Gospa se v zadregi smeje: "Čisto sem pozabila!"
"Nič hudega. Vam pomagam obleči pižamo. Tako! ... Večerja bo zdaj. Boste štruklje?"
Gospa Gita se razveseli. Rada ima sladko. Seveda bo dobila še malo dodatno posladkane.
Malo poje sama, malo ji pomaga sestra.
"Zdaj pa greva še v kopalnico, vam pomagam umiti se."
"Greva," se strinja gospa Gita. "Spat!"
"Najprej še v kopalnico!"
Uredita se za čez noč.
"Še zobe umijeva. Tukaj je ščetka. Dam malo zobne paste?"
Gospa kar gleda.
"Nate!" Vzame ščetko v roke, a ne ve, kaj bi z njo. Prime del z zobno pasto in se skloni v umivalnik. Ne more se spomniti, zakaj je ščetka.
"Poglejte, gospa, takole ..." Hana ji nežno prime roko in ji počasi seže s ščetko v usta.
Potem se le odpravita v posteljo. Gospa ni gotova, kam bi se obrnila ... No, a končno je v postelji. In glava je na blazini, čeprav bolnica sprva ni bila gotova, kako bi se obrnila ...
"Zdaj boste pa tako lepo zadremuckali!" pravi Hana.
"Bom!" se nasmehne gospa Gita.
"Še zajčka imate tukaj!" Gospa nežno stisne k sebi malega plišastega zajčka. Z nasmehom na obrazu zapre oči ...