Ko nekdo pravi, da je betlehemska luč ...

Rajko je bil mlad fant, zelo prijazen, toda eni so rekli, da ni vse v redu z njim ... Pa ne zato, ker je rad hodil v cerkev in rad molil, ne, ne zato, pač pa, ker se ni obnašal čisto po pravilih, ki jih je usvarjala neka skupnost ... Rad je bil med ljudmi, a ko je molil, se je tako zatopil v molitev, da drugih niti ni opazil.
Nekatere je motil, ker je molil glasno in kdaj kaj po svoje. Nekoč je celo zapeljal več ljudi okrog sebe, da so molili nekaj drugega, kot je bilo na vrsti ...
Zato ga je kdo gledal po strani.
Bila je ena gospa, ki ga je vedno prijazno pozdravila. Ki je ni bilo strah biti ob njem vso mašo. Ki je ni motilo, če je kaj narobe zapel. Ki se je sama v sebi smejala, ko so ljudje molili napačno molitev. Mislila si je: Pa kaj! Če bi bili bolj zatopljeni v molitev, bi morda oni potegnili njega za sabo ... in če so ljudje zelo zbrani, jih en fant, ki moli malo po svoje, res ne bi smel motiti ...
In ko je bila cvetna nedelja, je opazila, da on nima niti butarice niti oljčne vejice, pa mu je ponudila vejico. Toda on tega ni potreboval, pa ji je le odkimal. "Prav," mu je pokimala. "Ni potrebno, če ne želiš!"
No, in potem je bil predbožični čas.
V cerkvi so imeli luč, rekli so, da je betlehemska. Pa kaj je to betlehemska luč? Rekli so, da so jo prižgali v Betlehemu. Kr neki.
V Betlehemu je bil rojen Jezus. In zakaj bi imeli neko betlehemsko luč?
Rajko je imel rad Jezusa, zelo rad. Toda tista sveča ... ni dobro vedel, kaj naj bi si mislil ...
Pa je stal ob njej, jo opazoval in potem jo je ugasnil.
Nekim gospem tam blizu, ki so to videle, pa to ni bilo prav!
"Pusti to, to je betlehemska luč!" so se jezile.
"Kakšna betlehemska luč!" je rekel in razširil roke in potem pokazal nase: "Jaz sem betlehemska luč!"
Seveda so se eni zgražali.
Potem so rekli, da je spet izbruhnila bolezen ... Rekli so, da je moral v Polje. Gospa, s katero sta večkrat sedela skupaj pri maši, ga je pogrešala ...
Ona se ga ni bala.
Vedela je, da se od nje ne čuti ogrožen. Ona ga ni kregala, da ne moli ali poje prav. Tudi tisto o betlehemski luči se ji ni zdelo nič hudega ...
Pravzaprav je vsak človek čistega srca ... luč ... In Rajko je fant čistega srca. Vedno je bil pripravljen pomagati, nosil je stole za prireditev, pomagal je potem pospraviti.
Gospe se je vedno zdelo, da on moli res zelo pobožno. In to je cenila. Kaj bi še radi pravzaprav? Kaj potem, če je včasih kakšno stvar razumel bolj po svoje?
Toda eni hočejo vse natančno po predpisih ...
Potem pa je nekoč hodila po mestu in na nekem gradbišču je med delavci opazila Rajka. Veselo ga je pozdravila: "O živjo, Rajko!"
Tako svetlo jo je pogledal, bil je srečen, ker ga je opazila in pozdravila.
"Greva na kavo, ravno bo malica?" jo je povabil.
"Seveda, greva!"
In sta šla ...
Gledala ga je, njegov obraz je bil vesel ... Srečen je bil, vedela je, da mu je naredila zelo veliko veselje.

Pomislila je: "Res: vsak od nas je lahko betlehemska luč ... sploh luč, če dela za mir, če je prijazen, če dela iz srca ..."